1. vprašanje:

Zanima me, kako pomagati sinu, ki meni, da je grd, čeprav je pravi lepotec, in nima prijateljev, hodi v službo in domov, doma samo bere, bere in gleda televizijo, zanima ga ne ničesar.
Dragica

2. vprašanje:

Imam  sina, ki bo kmalu napolnil 30 let. Ima poklic in je redno zaposlen. Delo ima res naporno, v izmenah. Živi še zmeraj pri meni in očetu. Ima svojo sobo, kamor gre po službi. Do sedaj ni imel nobene rese punce. Tudi do prijateljev mu ni. Ne pije, ne kadi. Ne znajde se v družbi, postane zelo napet, nemiren in samo gleda, kako bo pobegnil v svojo sobo. Zelo me skrbi zanj, saj bo ostal siten stric, če bo šlo tako naprej. Tak je že od zmeraj, ampak sem upala, da se bo spremenil. Kako mu lahko pomagamo, da bo normalno zaživel?
Mina

Odgovor:

Tokrat sem odgovorila hkrati na dve vprašanji, ker se vsebinsko prekrivata in upam, da bosta obe mami dobili kaj uporabnega za svoja sinova.

Pomemben je podatek, da ne gre za očitno izrazito spremembo v sinovem vedenju. Če bi se sin v zadnjem obdobju začel drugače vesti, se odtujevati, če bi postal brezvoljen, brezbrižen, čudaški, nanašalen in podobno, potem je prva pot k psihiatru, ker gre lahko za psihično motnjo, ki potrebuje čimprejšnjo diagnostično obdelavo in ustrezno terapijo.

Če pa je sina že dalj časa strah družbe, ima občutek, da ni dovolj dober za med ljudi, zardeva, se trese, ne upa pristopiti k drugi osebi, se v skupini raje umakne, je plašen, negotov in se na vso moč boji, kako ga bodo drugi ocenili in sprejeli, gre mogoče za nevrotsko motnjo ali pa za osebnostno potezo s kronično sramežljivostjo.

Najpogosteje imajo opisane težave ljudje s fobičnimi anksioznimi motnjami in sicer z agorafobijo ali socialno fobijo.

Pri agorafobiji se pojavi neopredeljen strah pri oddaljenosti od doma ali drugega varnega kraja in v množici ljudi, npr. v nakupovalnem središču, v avtobusu,.. Pri socialni fobiji se strah sproži v skupini ljudi, kjer obstaja možnost preverjanja, nesprejemanja, kritiziranja.

samotaStrah oziroma anksiozni občutki so neprijetni in pogosto se jim prizadeti skuša izogniti tako, da se umika iz zanj ogrožujoče situacije. Redkeje take motnje minejo spontano, z nekaj pomoči pa se lahko vedenje prizadete osebe spremeni tako, da se ne izogiba več kritičnim situacijam, pač pa dokaj polno zaživi.

V vsakem primeru je dobro, da sina spodbujate, naj se izpostavi zanj neugodnim situacijam. Če pa so neprijetni občutki le prehudi, je najbolje, da obišče psihiatra, ki bo pomagal z zdravili in psihoterapijo.