zlataleta.com - kjer mladost sreča starost - zavod za medgeneracijsko povezovanje

Božič in farmacija

14. December 2009 Besedilo: Edith Jošar, mag.farm., spec.

Ob koncu leta in ko smo sredi adventnega časa, naj bi imeli več časa za sočloveka in nenazadnje tudi zase ter premišljevali o svojih življenjskih vrednotah. Ta čas pa je predvsem opazen z zunanjimi znaki kot so lučke, sveče, okraski, adventni venček, božično drevo, pecivo ter njegov zapeljiv vonj in okus po cimetu in medu, jabolka, ponekod tudi bela omela in še marsikaj bi se našlo.

Že stari narodi so v zimskih mesecih v bivalni prostor prinašali veje, da so se v zimskih dnevih razcvetele in oznanjale prihajajoče daljše sončne dneve. Ker točen čas razcveta ni bil dovolj natančno predvidljiv, so se začeli posluževati iglavcev in zimzelenih rastlin.

drevoBožično drevo kot simbol božiča so začeli postavljati šele v 16. stoletju. V začetku so se pojavila drevesa le v cerkvah, bolnišnicah in po bogatejših hišah. Postavili so jih okrog 21. decembra kot znak zmage življenja nad smrtjo, kar se je izražalo tudi v naraščajoči dolžini dneva. Kot božično drevo se pojavljata jelka ali smreka. Čeprav v zdravilstvu nimata posebnega pomena, so s farmacevtskega vidika zanimiva njuna eterična olja. Povečajo prekrvavitev na mestu uporabe in so kot taka primerna pri vnetju vezivnega tkiva. Pogosto se uporabljajo tudi kot dišave za prostore, pripravkih za izkašljevanje in lajšanje prehladnih tegob.

V ljudskem zdravilstvu so uporabljali sveže iglice smreke in jelke za polnjenje v vzglavnike za pomirjevalni, uspavalni in krepilni učinek za živčevje. V obliki čaja pa so priporočali iglice pri vnetjih ledvic, mehurja, kroničnih kožnih obolenjih, žolčnih kamnih, motnjah prebave, za pospeševanje potenja in zbijanja temperature. Nemalokrat so svežo drogo uporabljali tudi v veterini. Te indikacije sicer niso potrjene s kliničnimi študijami, se pa že več kot tisočletje ljudje poslužujejo blažilnih učinkov smrekovih in jelkovih iglic.

smreka-1Belo omelo so imel stari Germani in Galci za sveto rastlino, ki naj bi odganjala zle duhove. V Angliji in tudi pri nas je pogost božični in novoletni okras, predvsem v venčku, nameščenem na vhodnih vratih.V zdravilne namene je omelo uporabljal že Hipokrat, zadnja poročila o njeni uporabi so iz srednjega veka in šele v novejšem času je spet našla uporabo v zdravilstvu. Danes se zanjo zanima predvsem uradna medicina. Zato so njene sestavine in njihov učinek dobro raziskane.

Omela vsebuje viskotoksine, ki predstavljajo mešanico nizkomolekularnih beljakovin. Poleg tega se v drogi nahajajo trije različni lektini – visokomolarni polisaharidi, flavonski in flavonolni glikozidi, številni amini in alkaloidi. Te učinkovine delujejo citotoksično in spodbujajo imunski sistem. Izvleček bele omele učinkuje na krvni obtok in deluje rahlo sedativno. Nekoliko naj bi zniževala krvni tlak, kar pa ni potrjeno pri uporabi bele omele v obliki čaja, saj se pri peroralni uporabi njene sestavine v organizmu razkrajajo.

omelaDanes uporabljamo gotove pripravke v obliki injekcij, ki vsebujejo viskotoksine in lektine pri terapiji različnih tumorjev. Viskotoksini namreč v visokih dozah delujejo citotoksično, lektini v majhnih dozah pa stimulirajo imunski sistem. Še boljši učinek naj bi imeli gotovi izdelki, ki vsebujejo celotni izvleček bele omele. Ostale sestavine naj bi z viskotoksini in lektini delovale sinergistično. Tako je omela našla mesto za izboljšanje znakov bolezni v onkologiji pri zdravljenju raka.

Že v bibliji omenjeno dišavo cimet je Evropa spoznala šele v 17. stoletju, ko so jo Portugalci prinesli iz Šri Lanke. Dragocena je notranja plast skorje drevesa cimetovca, ki jo, posušeno, prodajajo v navznoter zavihanih zvitkih ali paličicah. Zdravilne učinkovine droge so cinamaldehid in tanini, ki se nahajajo v eteričnem olju.

cimet1V ljudskem zdravilstvu se uporablja kot poparek ali tinktura ob slabi presnovi, krčih v prebavilih, ob driski in napenjanju, ob prehladu in gripi. Vzhodna medicina priporoča cimet pri težavah z jetri in želodcem. Zahodni svet uporablja cimet skoraj izključno pri pripravi slaščic, medtem ko se v vsakdanji kuhinji uporablja v Indiji, v arabskem svetu, deloma tudi v Etiopiji in Mehiki.

O medu najdemo zapise že na starih egipčanskih papirusih iz leta okrog 1600 pr.n.št. Nekoč so uporabljali med za rane in opekline, za lajšanje kroničnih pljučnih bolezni in kot sladilo. Danes cenimo med predvsem kot živilo. Med sestavljajo različni sladkorji, sledovi cvetnega prahu, voda. Glede na rastline, kjer ga čebele nabirajo, lahko vsebuje med tudi nekatere zdravilne učinkovine posameznih rastlin. Med je dvakrat slajši od navadnega sladkorja in ima približno enako energetsko vrednost. Medtem, ko se običajni sladkor resorbira z osmozo, prehajajo sladkorji v medu v ožilje počasneje, s pomočjo prenašalcev z aktivnim transportom. Zaradi tega je odgovor organizma z izločanjem inzulina počasnejši in zato ugodnejši.


, , , , , , ,
Bi radi bili obveščeni o novostih na zlataleta.com?

Povejte svoje mnenje


1 + = 8

Sorodne vsebine