Saj res, kje so tu moški in kje so očetje? Morda nedolžno otroško vprašanje ne poraja samo nedolžnih nasmehov. Lahko enostavno zamahnemo z roko in rečemo, saj imajo moški tako vsak dan praznik? Zakaj bi torej potrebovali še poseben dan, ki bi bil posvečen njim in njihovim problemom? Morda, ampak res samo morda, bi lahko zavzeli takšno stališče glede praznovanja dneva žena. A lahko zavzamemo takšno stališče pri praznovanju materinskega dne? In dan očetov? Kdaj imajo očetje svoj dan? Če imajo (ali bi naj imeli) enako vlogo v življenju otroka kot mati, zakaj ob materinskem dnevu ni tudi dneva očetov? Pa gremo po vrsti…

ZAKAJ SPLOH POSEBEN DAN ZA KARKOLI?

Seveda, zakaj poseben dan za karkoli? Zakaj praznujemo določene stvari na določene dneve? Največkrat gre za izrazito versko (religija) ali zgodovinsko podlago teh posebnih dni, ki jih na določen način obeležimo kot praznovanja. Praznovanja niso vedno v smislu veseljačenja, saj sami dnevi nimajo vsebine, ki bi predpostavljala ali bi ji sploh ustrezal takšen način obeležitve tega konkretnega posebnega dne. Vsekakor se na takšen dan spomnimo na način, ki je bolj ali manj že uveljavljen, dogodkov, ljudi, običajev ali česarkoli, kar bi naj praznovali na ta dan. Lahko povzamemo, da obstaja osnova za praznovanje teh različnih vsebin, ki imajo vsaka zase izbran dan, ko se jim vsi skupaj bolj posvetimo.

Tako je tudi z dnevom žena in materinskim dnevom. In seveda dnevom očetov. Razlika je, da sta v Sloveniji 8.marec kot dan žena in 25.marec kot materinski dan posebej označena kot praznika. Tega ne moremo trditi za dan očetov. Dan očetov v Sloveniji kot praznik uradno ne obstaja. Večina zmotno povezuje dan očetov z 10.marcem, ko je dan 40 mučenikov. Ta dan nima nobene veze ne z očetovstvom in če sem iskrena, tudi z moškimi ne. Vsaj sama tako menim. A ker dejansko ne obstaja noben drug dan, ki bi v Sloveniji obeležil vse, kar je povezano z moškimi in njihovimi vlogami v življenju, torej tudi vlogo očeta, ostaja praznina, ki jo ljudje zapolnimo na svoj način. A o tem nekoliko kasneje. Poglejmo najprej zmedo okrog dneva žena in materinskega dneva.

DAN ŽENA IN MATERINSKI DAN ?

Obstaja razlika že med samim dnevom žena in materinskim dnevom glede datuma praznika.

Dan žena ima točno določen datum kot mednarodni praznik, medtem ko se materinski dan praznuje v veliko državah na različne dneve.

Zakaj tako? Predvsem zato, ker je osnova praznika, ki načelno praznuje materinstvo, drugačna. Ponekod bolj verske podlage, drugje zgodovinske ali socialne. Zato je materinski dan, čeprav načelno posvečen materam, materinstvu, dan, ki ponekod postavlja v ospredje vsako žensko, ki je mati, povprečno mater torej, ponekod pa Marijo Devico kot mati božjo. Osebno menim, da bi moral biti dan, posvečen vsem materam in porajanju življenja kot takšnega. Vloga matere je samo ena izmed vlog v življenju ženske. A vsekakor je vloga, ki žensko kot bitje z naravnega, človeškega, socialnega, ekonomskega in kaj je še področij življenja v življenju ženske, najbolj določa.

To ne pomeni, da je ženska, ki ni mati, kaj manj ženska, kot ženska, ki je mati. Daleč od tega. Ženska in mati nista isti pojem. Ženska je daleč širši pojem kot mati. Tega se moramo zavedati takrat, ko govorimo o ženski in ko govorimo o materi.

Dan žena se praznuje že od 1917 leta kot mednarodni praznik žensk. Dan ni bil izbran čisto naključno, saj je tega dne leta 1911 v požaru v tekstilni tovarni v New Yorku več kot 140 žensk izgubilo življenje, ko so protestirale zaradi nečloveških delovnih razmer. Morda je bil prvotno bolj označen kot mednarodni dan delovnih žensk, seveda v spomin na te ženske. Dejansko gre za praznik ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk ter njihovih dosežkov na vseh področjih. Prav tako ni nobena skrivnost, da so k priznanju praznika žensk največ pripomogle feministke, med njimi prav gotovo v ospredju nemška feministka in socialistka Clara Zetkin.

DAN ŽENA ALI DAN ŽENSK?

Zakaj dan žena? Osebno menim, da je že sam naziv tega dneva pri nas napačen. Ne gre za praznik žena (žena je poročena ženska), ampak žensk nasploh. To pomeni od najmlajših deklic do najstarejših žensk. Zakaj takšno mnenje? Vsebina tega praznika je predvsem poudariti, da moramo imeti ženske tako kot moški enake možnosti izbire in svobodo odločitve v življenju. Ne kot ženske, ampak kot ljudje. Gre torej za enakopravnost žensk z moškimi na ravni človeka. Zato mora imeti dekletce, ki želi hoditi v šolo, enake možnosti kot fant zraven nje. Zato mora imeti mlada ženska enake možnosti za službo, kot mlad moški. Ne sme biti spol tisti, ki daje prednost komurkoli. Tako ne moškemu, kot ne ženski.

Preden začnemo vse prek in počez govoriti o enakopravnosti spolov, se moramo spomniti svojega ženskega in moškega bistva. Vedno in povsod se moramo zavedati svoje naravne drugačnosti. To je dejstvo, ki je začetek vsega, tudi začetek enakopravnega obravnavanja spolov. Vse ostalo je sprenevedanje.

Ne moremo biti enaki, ker nismo in nikoli ne bomo. A ta različnost med nami ne sme biti osnova za neenakopravno obravnavo tako žensk kot moških, kot ljudi.

Zato se ne strinjam ne s šovinisti vseh vrst, kot ne s feministkami in vsemi skrajneži, ki iščejo svoje pravice z odvzemanjem pravice nekoga drugega. Tolikokrat rečeno, a še vedno najbolj resnično dejstvo:

Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega.

 

Dan žena prav tako ne sme biti socialistično, komunistično ali rdeče obarvan praznik, ker ni povezan samo s pravicami delovnih žensk ali žensk nekega političnega ali družbenega okolja.

Povezan je z ženskami na splošno, v vseh kulturnih in družbenih okoljih.

Ne gre samo za pravice delovnih žensk in ne gre samo za pravice žensk, ki se povezujejo z delom. V končni fazi, vse ženske so delovne, čeprav niso v tovarnah ali v različnih službah.

Rdeči nagelj je sicer lep simbol praznovanja dneva žena, a dneva žena, ki je bil vezan na žensko enakopravnost, ki jo je priznavala socialistična oblast. Enakopravnost ženske kot delavke, proletarke. Dan žena, naj popravim, dan žensk, je dosti, dosti več, kot samo to. Čeprav je ekonomska neodvisnost kogarkoli, ne samo ženske, pogoj za neodvisnost nasploh. Priznam. Ena izmed resnic sveta včeraj, danes in verjetno jutri.

KAKO SKOZI OBA PRAZNIKA?

Predvsem je žoga v rokah žensk. Menim, da smo ženske tiste, ki bomo določile vsebino teh praznikov. Morda najprej doma, v krogu svoje družine. Zmeda obstaja na strani vseh, saj ne vemo več, kdaj praznovati kaj. Komu čestitat za kateri dan? Pri materinskem dnevu je bolj ali manj jasno, da ne bomo čestitali vsem ženskam povprek, čeprav so morda matere, a niso naše matere. Čestitamo torej svojim materam ne glede na to, ali smo ženske ali moški. Na določen način ji s tem pokažemo, da se zavedamo njene vloge v našem življenju in vsega, kar ženska kot mati daje svojim otrokom.

Pri dnevu žena oziroma žensk je spekter širši. Gre za praznik vseh žensk. Osebno menim, da ni smiselno, da čestitamo ženske druga drugi. Vse smo na istem. Kot sem že rekla, dajem v to skupino tudi dekleta, čeprav se razlik v teh letih še ne zavedajo.

Moški so tu tisti, ki bi morala čestitati za dan žensk vsem ženskam, ki imajo posebno vlogo v njihovem življenju.

To vsekakor ni samo žena, mati, ampak tudi hčera, seveda če je odrasla in se zaveda vsebine praznika, snaha, svakinja, sodelavka, prijateljica.

A gre za čestitke.

Predvsem čestitke, ki bi morale pokazati, da se zavedamo vsi skupaj, da ni vedno lahko biti ženska in da so možnosti žensk še marsikje danes, tudi v našem okolju, omejene samo zaradi tega, ker gre za ženske.

 

IN KJE JE DAN OČETOV?

Če že izhajam iz predispozicije, da so ženske v primerjavi z moškimi še vedno v slabšem položaju glede možnosti izbire in svobode odločitve, kar bi lahko pomenilo, da dan moških morda ni potreben, ne morem mimo dejstva, da krvavo potrebujemo dan očetov. Zakaj?

Ker so očetje tisti, ki so v našem okolju velikokrat obravnavani na način, da so njihove možnosti izbire in svoboda odločitve omejene.

Predvsem takrat, ko gre za njihove otroke in situacije, ko se razideta oče in mati otrok. Še vedno obvladuje okolje miselnost, da otrok potrebuje bolj mamo, kot očeta.

Otrok potrebuje oba starša, saj je vloga obeh čisto posebna in drugačna v življenju otroka.

Če pride do ločenega življenja staršev, potem otroci ne bi smeli postati v nobenem primeru prikrajšani ne za mamo in ne za očeta. Ne bi smeli izgubiti nobenega od staršev.

Prav tako bi morali poudarjati vlogo očetov, ko gre za zagotovitev najmanj enake kvalitete otrok v primeru ločitev. Bojno polje vseh ločenih staršev. Ne, so izjeme, a bi morale biti izjeme na drugi strani. Otroci so pomembni!

Kaj se dogaja? Načelno se otroci dodeljujejo materam (odločitev o tem ne bi smela imeti podlage v tem, kdo je tisti, ki da pobudo za razvezo zakona ali odnosa), načelno se življenje otrok omeji na redke obiske očetov, načelno očetje plačujejo preživnine in imajo tako matere kot očetje občutek, da preživnina ni ustrezna.

A ni samo vloga očetov otrok ločenih staršev, ki skoraj zahteva praznovanje dneva očetov. Očetje so in bi morali biti še bolj vključeni v vzgojo otrok in v otrokovo življenje. Če želimo dati vlogi obeh staršev enak pomen, potem ne moremo reči: Imamo dan mater, nimamo dneva očetov. Saj imamo tudi dan, kaj dan, teden otroka? Imejmo vse ali ne imejmo nič!

NEKAJ MISLI, ZA KONEC ALI ZAČETEK…

Če so prazniki tisti, ki na poseben način obeležijo vsebino določenih plasti življenja te družbe, potem potrebujemo dan žensk!

Še vedno. Morda še bolj zdaj.

Potem potrebujemo dan očetov! Praznik, določen znotraj naše države.

Naj bo 17.junij ali katerikoli dan, samo naj bo določen. Če je treba, grem tudi na referendum, ki jih načelno zavračam, razen če gre za narodnostno pomembna vprašanja. Zakaj dan očetov?

Ker njihova vloga v življenju otrok ni obravnavana enakovredno kot vloga matere. Tako z vidika pravic kot obveznosti. Enega ni brez drugega. Morda bi morali imeti praznik družine (ali ga že imamo?) in morda bi morali imeti praznik človekovih pravic…

Še nekaj … Kaj sploh pomeni možnost izbire in svobodne odločitve? Pomeni, da imam možnost in pravico izbrati med različnimi možnostmi tisto, ki jo želim sama, brez pritiskov zunaj sebe.

Svobodno sprejeti odločitev glede določene zadeve ali možnosti, ki se mi ponujajo. Seveda je svoboda drugo ime za odgovornost.

Pomeni, da sem sama odgovorna za sprejeto odločitev.

Sama sem rada ženska in najbolj imam rada svojo ženstvenost, tisto, kar me »dela« žensko… Ne želim biti enaka moškemu, ker potrebujem njegovo drugačnost, svojo drugačnost.

A hkrati želim, da nikoli nisem prikrajšana v življenju za karkoli samo zaradi tega, ker sem ženska…Vse prevečkrat je danes temu tako…

Tako kot ženska ne sme biti prikrajšana za nič samo zato, ker je ženska, ne sme biti oče prikrajšan za nič, samo zato, ker je oče. Tako v prvem, kot v drugem primeru izgubljamo vsi.