Prosim za kakšen uporaben odgovor, ker ne vem, kaj naj sicer naredim.
Že kak mesec, od prestavitve ure dalje, sem stalno zelo utrujena. Nobene volje nimam za delo, celo za vrt in rože ne, pa mi je bilo to včasih v veliko veselje. Ima sina in hčer, oba študenta. Pridna sta in mi sedaj pomagata doma. Mož je šofer. Bolj malo se vidimo. Je pa dober mož in oče, nimam se kaj pritoževati. Jaz sem prodajalka. Delam v samopostrežni trgovini in sem pogosto tudi za blagajno. Imamo delo v turnusu. Sem zdrava petdesetletnica, nič mi ne manjka, pa se vseeno ne zmorem ničesar veseliti. Ljudje so mi čisto odveč, najraje se jim ognem in grem v samoto. Že po navadi sem spomladi malo bolj utrujena, ampak sprememba ure me je čisto dotolkla. Najprej nekaj časa nisem mogla spati, minil me je apetit, kar tavala sem, kot mesečna. V službi sem naredila nekaj napak, tako da sem imela še finančni primanjkljaj, ki sem ga morala sama pokriti. Obup je vse, česar se lotim, vse mi gre narobe. Za nobeno stvar nisem več. Naj povem še, da nisem bila nikoli do sedaj bolna, ne telesno ne duševno. Kje naj začnem, da se bodo stvari začele premikati na bolje?
Bralka M.

Odgovor

Najprej bi lahko pomislili na preutrujenost. Če ste se že dalj časa izčrpavali, potem je bila prestavitev ure za vas dodaten stres, prilagoditvenih moči pa niste imeli več. Dela doma, še zlasti pa na delovnem mestu, so zahtevna. Prodajalka ima stalen stik s strankami in kontakti z ljudmi lahko zelo utrudijo. Delo za blagajno je poleg tega še natančno in zahteva zbranost. Te pa niste zmogli več in je prišlo do napak.

Zdravilo za preutrujenost je počitek. Pa ne kakšno uro ali kakšen dan, pač pa več kot štirinajst dni. Pogosto pomaga tudi hkratna sprememba okolja. Na delovnem mestu bi se bilo dobro dogovoriti, da vam dajo delo, primerno vašim zmožnostim. Kaj je to, najbolje veste sami. Ker pa delovni proces in nadrejeni zahtevajo učinkovitost, boste verjetno morali stopiti po pomoč k osebnemu zdravniku oz. zdravnici.

Obstaja tudi možnost, da je vzrok za vašo potrtosti in utrujenosti bolezen. Ta je lahko še pritajena, tako da ni značilnih znakov zanjo in se še niti ne zavedate, da se vas loteva. Obisk pri zdravniku vam bo marsikaj razjasnil. Osebni zdravnik bo ugotovil, ali gre za preutrujenost, naraven proces prehodnega življenskega obdobja, ali pa mogoče za bolezen. Če bosta izključila telesno obolenje, ostaja še psihična motnja. Najpogosteje gre za depresijo. Kadar zbolimo za to motnjo, smo brez moči, volje, veselja …
Z malo potrpljenja pa, ob ustrezni psiho- in medikamentozni terapiji, pa tudi ta počasi odide in življenje je enako lepo, kot prej, samo malo več izkušenj imate.

Sem mati šestindvajsetletnega fanta, ki je pred kakim letom postal čuden, zamorjen, zapiral se je vase, ni več govoril z nami. Je še študent. V gimnaziji je bil odličnjak, na fakulteti pa je popustil. Nima veliko prijateljev, tudi dekle ga je zapustilo. Za njegovo depresijo krivim razmere v naši družini. Njegov oče je gospodovalen, težko mu je kaj dopovedati. Včasih je precej pil in pretepal oba sinova. Jaz sem otroke ščitila, pred očetom smo vsi prikrivali naše težave. Ker je bil nekaj časa samo on zaposlen, sem morala lepo prositi za kakšen dinar. On je odločal o vsem. Ko sta sinova odšla študirat, sem mislila, da se je za njiju trpljenje končalo.

Sedaj pa je moj starejši sin padel v depresijo. Tako hudo je bilo, da je sedaj v bolnišnici. Šla sem na razgovor k njegovemu psihiatru. Najprej je sina vprašal, če dovoli, da mi razloži njegovo zdravstveno stanje. Ko je sin privolil, mi je nekaj razlagal, pa ga nisem dosti razumela. Sedaj je tam že tretji mesec. Včasih pride domov za vikend. Oče ga odklanja, mlajši brat gre raje ven s prijatelji. Ostaneva sama in molčiva. Če ga kaj vprašam, nekaj zamrmra. Njega ne zanima nič. Ne vem, kaj delajo v bolnišnici z njim, da je po treh mesecih še skoraj slabši, kot je bil. Kot sem sama videla, se ne ukvarjajo prav dosti z bolniki, posebno popoldne so prepuščeni sami sebi in tavajo okoli. Zanima me, kako zdravijo depresijo, koliko časa bo še notri.
Magdalena

Odgovor

Bolnišnično zdravljenje ima svoje prednosti pred ambulantnim. Ena od teh je, da psihiatri lahko opazujejo vedenje pacienta, njegove reakcije na zdravila, se posvetujejo in iščejo najboljše rešitve, ob tem pa je pacient v relativno varnem okolju.

Domnevam, da so pri vašem sinu najprej ugotavljali, za kakšno motnjo sploh gre. Ni vse depresija, še zdaleč ne. Že kratek opis v vašem pismu ponuja več možnosti, od psihoze iz shizofrenega kroga pa do shizotipske ali manično depresivne motnje. Poleg tega je potrebno upoštevati težko otroštvo vašega sina, kar je tudi pustilo pečat na njem. Pa še genetske predispozicije ne smemo pozabiti.

Kot vidite, je ugotavljanje in tudi zdravljenje oseb s psihiatrično motnjo večplastno in tudi dolgotrajno. Ne moremo upoštevati samo ene težave, recimo depresije, ne da bi pri tem imeli v mislih celotno osebnost človeka, vključno z njegovim telesnim stanjem. Zato verjetno razlagi sinovega psihiatra sprva niste mogli slediti, sčasoma pa boste brez dvoma dojeli, kako to gre.

Vsekakor ima tudi bolnišnično zdravljenje svoje pomanjkljivosti. V veliki večini primerov pa te ne odtehtajo pozitivnih strani takšnega zdravljenja. Sinu lahko pomagate prebroditi popoldneve tako, da ga obiskujete. Tudi brat in oče bi se mu lahko sedaj, ko potrebuje pomoč bolj posvetila in mu dala občutek, da ga sporejemata in poskušata razumeti. Sodelovanje pacienta, sorodnikov in medicinskega osebja je nujno za uspeh zdravljenja.

Če eden od sodelujočih odpove, je uspeh že vprašljiv. Zato menim, da boste sinu najbolj pomagali z zaupanjem, potrpežljivostjo in ljubeznijo. Potem, sčasoma, se boste lahko veselili njegove zazdravitve.

Ne morem drugače, kot da vas prosim za nasvet. Poročena sem 11 let in imam dva sinova, 9 in 7 let. Možu nimam kaj očitati, je dober in delaven. Oba zasluživa. Na vrtu moževih staršev sva naredila hišo. Pred dvema letoma je tast zbolel in pred dobrim letom umrl. Tašča od takrat naprej živi sama. Po tastovi smrti je veliko jokala, potem pa nas je začela obiskovati v naši hiši. Ti obiski so postajali vse daljši, dokler ni hodila domov samo še spat. Začela je najprej pospravljati pri nas, nato je uredila naš vrt, potem je začela kuhati. Možu sem omenila, da tako ne gre. Odvrnil je, da mati tako preganja žalost in osamljenost in da jo moram razumeti. V vsakem prepiru se postavi na njeno stran. Tudi sinova jo imata rada. Pred kratkim se je tašča poškodovala, ko je sekala drva. Sedaj komaj, da me mož pusti blizu, da ji pomagam previjati nogo. Drugače je ženska zdrava, ima 73 let in lahko živi še trideset let. Nič nimam proti temu, ampak tako ne gre več naprej.
Hvala za odgovor, Marjeta

Odgovor

V vaši družini živijo tri generacije: tašča je v starejši generaciji, sledita ji vidva z možem v srednji generaciji, sinova sta mlajša generacija. Usklajeno delovanje vseh treh generacij je prava umetnost. Zdi se, da je v najhujšem precepu vaš mož. V vaši tašči še vedno vidi predvsem mamo in ona v njem sina. Potrebna in koristna se čuti tako, da pomaga svojemu otroku in njegovim, kakor pač najbolje ve in zna. Taščino stanje po poškodbi bi lahko izkoristili tako, da bi z vsemi skupaj načeli pogovor o odnosih v vaši družini. Vendar pazite, da se boste pogovarjali brez nestrpnosti in jeze. Zavedajte se, da so tudi drugi člani vaše družine pod pritiski. Vaše vedenje bo tudi zgled sinovoma, kakšen naj bo odnos do starejše generacije. Možu dajte jasno vedeti, da mu stojite ob strani, vendar obstaja meja, do katere se tašča lahko vpleta v vašo družino. Predvsem pa vsi skupaj pomagajte tašči do spoznanja, da jo imate radi, ne glede na to, koliko bo delala. Njene sposobnosti se z leti spreminjajo in namesto, da težko fizično gara, naj raje opravlja lažja dela, kaj prebere, gre na obisk… S pretiravanjem dela škodo sebi in drugim. Umirjenost pa ji bo omogočila, da bo začela jemati vsak dan posebej kot dar, brez pretiranih pričakovanj in grenkobe.

Za spremembo odnosov v vaši družini je potreben čas, potrpljenje in dobrota, posebno, ker so čustva tako močna in razgreta. Včasih je to prehudo za nekoga, ki je sam vpleten. Zato ne pomišljajte poiskati pomoč družinskega terapevta, če se vam bo to zdelo potrebno.

Odgovor

Zastavili ste vprašanje, s katerim se intenzivno ukvarjajo znanstevniki po vsem svetu. Kako ohraniti svež um in dobro telesno kondicijo v visoko starost je danes resnično izziv, posebno, ker vemo, da se povprečna starost ljudi viša. Precej je odvisno od genov, veliko pa tudi od načina življenja.

Telesno gibanje v naravi je neprecenljivo, ker pospešen krvni obtok prinaša dovolj kisika do tkiv, tudi do možganov. Potem je tu še prehrana. Ustrezna prehrana pomaga ohranjati zdrave možgane. Zadnje čase se uveljavlja mnenje, da je prehrana, ki vsebuje omega 3 olja, folno kislino in antioksidante koristna. Način delovanja teh snovi ni do potankosti razjasnjen, poznan pa je njihov pozitiven učinek na kognitivne funkcije, med drugim na spomin in sposobnost učenja. Blagodejno pa vplivajo še na depresijo, demenco, motnje pozornosti in druge psihične težave.

Omenjene snovi lahko uživate kot prehrambeni dodatek, jaz pa vam priporočam, da raje prilagodite jedilnik. Tako je manj verjetnosti, da boste pretiravali, kar pa lahko naredi več škode, kot koristi.

Hrana za možgane, ki sem jo povzela po The Economistu:

• omega 3 se nahaja v lososu, kiviju, oreščkih;
• flavonoidi so v zelenem čaju, limoni, rdečem vinu, temni čokoladi
• vitamini B, D in E so v leči, avokadu, olivnem olju, mandljih, ločiki, cvetači,
• vitamin C in karoten sta v limoni, jagodičevju,
• kalcij, selen in cink so v ribah, mleku, oreščkih,
• baker je v brazilskih oreščkih, črnem popru,
• železo je v ribah, leči.

Mogoče pa največ odtehta z leti pridobljena modrost in občutek za pravo mero v vsem, kar počnete.

Telesne celice sladkor potrebujejo, saj predstavlja njihov glavni vir energije in ima pomembno vlogo pri ohranjanju psihičnega in fizičnega zdravja. Sladkor je, na primer, takorekoč edini vir energije za možgane, potrebujejo pa ga tudi mišice in razvijajoči se otrok v maminem trebuhu.

Toda sodobni način življenja, vključno s prehranjevanjem, pomembno vpliva na občutljivi sistem uravnavanja krvnega sladkorja, kar lahko vodi do sladkorne bolzeni. Raven krvnega sladkorja se lahko zaradi velike količine predelanih ogljikovih hidratov, ki jih najdemo v belem kruhu, slaščicah in hitrih prigrizkih, pa tudi zaradi velikih porcij, mastne hrane in premalo gibanja strmo poviša. Zaradi tega se celice v telesu prenehajo odzivati na znake inzulina, naj vsrkajo sladkor iz krvi, čemur pravimo preddiabetično stanje ali neodzivnost na inzulin. Gre za zgodnjo stopnjo resnih težav v zvezi z uravnavanjem količine krvnega sladkorja, česar pa ni mogoče zaslediti na meritvah sladkorja v krvi.

Na nastanek sladkorne bolezni vpliva vrsta dejavnikov. Tveganje za to bolezen je višje, če ste starejši od 45 let, imate prekomerno telesno težo, ste imeli nosečniško sladkorno bolezen (gestacijski diabetes) ali ste rodili otroka, ki je tehtal več ko 4 kg, se premalo gibate, imate sladkorno bolezen v družini in imate nizko raven HDL holesterola (pod 1,4 mmol/l za ženske oziroma pod 1,2 mmol/l za moške), visok skupni holesterol (nad 5 mmol/l) ali raven trigliceridov nad 2 mmol/l.

Če je pri vas prisoten eden ali več omenjenih dejavnikov tveganja, je priporočljivo, da svoj krvni sladkor preverite z meritvijo. Pregled je enostaven in ga lahko opravite kar v ambulanti pri vašem zdravniku. Za večino ljudi je primerna meritev koncentracije glukoze v plazmi. Za ta pregled se boste morali najprej od 8 do 12 ur postiti, potem pa obiskati zdravniško ambulanto ali laboratorij, kjer vam bodo vzeli kri. Raven krvnega sladkorja je normalna, če rezultati meritve pokažejo 5,5 mmol/l ali manj; pri preddiabetičnem stanju je stopnja sladkorja med 5,6 in 6,7 mmol/l.

Čeprav na nekatere dejavnike tveganja, kot sta starost in geni, ne moremo vplivati, lahko tveganje za sladkorno bolezen pomembno znižamo že z majhnimi spremembami v svojem vsakdanjiku, in sicer s pravilnim prehranjevanjem, dovolj telesne aktivnosti in z učinkovitimi tehnikami za sproščanje. K zdravi ravni krvnega sladkorja lahko pripomorejo naslednji koraki:

• Izberite žita z nizkim glikemičnim indeksom. Vaš zajtrk naj bo bogat z vlakninami. Raziskave so pokazale, da živila z veliko vlakninami, kot na primer ovsena kaša in fižol, upočasnijo prehajanje sladkorja v krvni obtok, kar pripomore k uravnoteženemu krvnemu sladkorju.
• Pijte mleko. Tudi če ste pretežki, lahko uživanje mlečnih izdelkov z manj maščobe, pripomore k znižanju tveganja za neodzivnost na inzulin. Mlečni sladkor (laktoza) se dokaj počasi spreminja v krvni sladkor, kar je dobro za uravnavanje ravni slednjega in zmanjšanje ravni inzulina. Hranila v mlečnih izdelkih, vključno s kalcijem, magnezijem in kalijem, prav tako pomagajo.
• Recite da dobrim maščobam. Olivno olje in drugi viri mononenasičenih maščob, na primer olje iz lanenih semen, avokado in oreški, lahko zmanjšajo tveganje za težave s krvnim sladkorjem in povezanimi obolenji srca in ožilja.
• Jejte večkrat. Za uravnavanje krvnega sladkorja je bolje, da jeste več manjših obrokov, kot da se občasno pošteno pogostite. Ob velikih obrokih v krvni obtok vstopi več glukoze v kratkem času, tako da je trebušna slinavka bolj obremenjena s proizvajanjem zadostne količine inzulina.
• Izberite vino (ampak ne preveč). Pitje vina v zmernih količinah lahko ugodno vpliva na varovanje srca, kar pa ne velja za druge alkoholne pijače.
• Izkoristite vsako priložnost za gibanje. Hoja po stopnicah pripomore k dodatni porabi kalorij in spodbudi srce k večjemu delovanju.
• Začnite s 30-minutno vadbo. Zmerna telesna vadba (na primer hitra hoja) ohranja mišične celice občutljive za inzulin, hormon, ki pomaga pri usmerjanju krvnega sladkorja v celice. Če se gibate samo 30 minut dnevno petkrat na teden lahko zmanjša tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 za 58 do 80 odstotkov.
• Zmanjšajte napetost. Kronični stres povečuje tveganje za visoko raven krvnega sladkorja na več načinov: stresni hormoni sprožijo sproščanje dodatnega sladkorja v kri in ukažejo telesu, naj shranjuje več maščobe na trebuhu, kar zvišuje tveganje za neodzivnost na inzulin in sčasoma za sladkorno bolezen. Kronični stres lahko sprostite z številnimi strategijami, kot sta joga in dihalne vaje in ne nazadnje tudi pletenje.
• Naj bo vaše življenje prostor za nekadilce. Kajenje povečuje tveganje za preddiabetično stanje in še kaj. Kadilci s sladkorno boleznijo tipa 2 imajo v primerjavi z nekadilci s to boleznijo trikrat več možnosti, da umrejo zaradi bolezni srca in ožilja.
• Spite za boljšo odzivnost na inzulin. Nedavne raziskave so pokazale, da imajo ljudje, ki spijo manj kot 6,5 ur na noč, v primerjavi s tistimi, ki spijo 7,5 ur ali več, za 40 odstotkov višjo neodzivnost na inzulin, kar je pomembno tveganje za razvoj sladkorne bolezni.
• Prisluhnite traku za merjenje. Raziskave kažejo, da je maščoba na trebuhu morda še pomembnejše tveganje za sladkorno bolezen kot celotna telesna teža. Ena od teorij pravi, da ljudje, ki se ne odzivajo na inzulin, skladiščijo odvečno maščobo na neprimernih mestih, kot so mišične celice in jetra, pri čemer telo težje porablja sladkor kot gorivo.

Sladkorna in z njo povezane težave so podrobneje opisane v knjigi »Resnica o sladkorju«, ki natančneje predstavlja tudi metabolični sindrom, preddiabetes, sindrom policističnih jajčnikov ter nosečniško in otroško sladkorno bolezen. Avtorji, uredniki revije Prevention in strokovnjakinja za sladkorno bolezen Ann Fittante, poudarjajo, da se ključ do zdravega življenja brez povišanega krvnega sladkorja skriva v triperesni rešitvi - pravilnemu prehranjevanju, primernemu gibanju in sproščanju. V omenjeni knjigi predstavljajo posebej oblikovane programe, s pomočjo katerih lahko ta cilj dosežete le z majhnimi spremembami v svojem vsakdanjiku. S prevzemanjem zdravih življenjskih navad se tako lahko ne le izognete sladkorni bolezni, temveč tudi s tem povezanimi številnimi drugimi obolenji ter tako obvarujete ne le sebe, temveč tudi zdravje svojih otrok in vaših najbližjih.

(povzeto po: Resnica o sladkorju, Prevention in Ann Fittante, Založba Temza, www.temza.si)

Sem fant, star 26 let in pol. Imam starejšega brata. Oče je policaj in precej groba in brezčutna oseba. Zato je pa mati toliko bolj zaščitniška, posebno do mene. Brat se je hitro poročil in odselil, mati pa je vse upe položila vame. To je hudo breme, ki sem ga do sedaj nekako zmogel. Ves čas sem bil odličnjak, fakulteto sem zaključil med prvimi in kmalu tudi magistriral. Sedaj delam doktorat. Preživljam se že nekaj časa sam. Za mamo sem popoln in zažari že, ko me vidi. Ker še živim pri njej, ima veliko oblast nad mano.
Zataknilo se je tam, kjer si nihče ne bi mislil, namreč pri dekletih. Oziroma fantih. Mati mi je že nekajkrat pripravila zmenek s kakšnim dekletom, mene pa ob njih kar zmrazi. Še v njihovi bližini mi je zoprno. Ne bom ovinkaril: všeč so mi moški, pogumni, močni, pametni. Mati je globoko verna in bi jo taka novica uničila, dobesedno pokopala. Zame je to huda stiska. Mati je opazila, da sem zamišljen in potrt in me je poslala k psihiatru. Seveda sem mu lagal in zaključil je, da sem depresiven. Ker zdravila niso mogla pomagati, mi je omenil bolnišnico. Bredem globlje in globlje. Moj skrivni partner mi je predlagal, da skupaj stopiva do psihiatra in začneva reševati zadevo. Mene pa muči, da bi resnica o meni prišla na dan, bolj natančno na ušesa moji mami. Riko

Odgovor

Začniva z vašim odnosom do staršev. Očeta skoraj ne omenjate, pa vendar morate pomisliti tudi na možnost, da bi vas on mogoče razumel in pomagal prebroditi stisko, ki vas navdaja zadi matere.
Premislite še, koliko sta si blizu z bratom in koliko vam on lahko omogoči in olajša razgovor s starši. Ostane vam tudi možnost, da se najprej odkrito pomenite samo z mamo. Mogoče se lažje izražate pisno in lahko uvod v osebni razgovor naredite na ta način. Če je mati tako zelo občutljiva, jo lahko počasneje pripravljate na dejstvo, da ste homoseksualec, vendar brez odkrite besede ne bo šlo. Ali ne bi z vašim partnerjem mogoče raje kot k psihiatru šla na obisk k vam domov? Psihiatru seveda hitro odkrito povejte, za kaj gre. Prepričana sem, da vam bo pomagal prebroditi vaše hude občutke krivde, pričakovanja vas samih in vaše okolice pa spraviti v realne okvire. Zdravniku res ni potrebno lagati, sami ste občutili, kam pripelje zavajanje. Mislim pa, da si bo tudi on oddahnil, ko bosta stvari razčistila, saj verjetno že sedaj sluti, da je nekaj drugače.
Odnos do homoseksualnih ljudi je v naši družbi v glavnem zelo dober, najdete pa tudi skupine in ljudi, ki pravijo, da je homoseksualnost suha veja na drevesu življenja. Vprašati se morate, kakšen je vaš osebni odnos do tega: ga sprejemate ali pa se vam mogoče zdi družbeno nesprejemljiv? Kako mislite v bodoče živeti: tajiti ali priznati nekaj, zaradi česar vam res ni potrebno biti nerodno, vsaj pred večino ljudi ne.
Reakcijo vaših sorodnikov pa morate pričakovati. Kakršnakoli že bo, boste le z odkrito besedo lahko svobodno zadihali. Ne bo več skrivanja, sprenevedanja, nelagodja. Vso moč in sposobnosti boste lahko posvetili temu, kar vas veseli.

Srečujem se s težavo, ki jo ima dandanes še marsikdo. Sem namreč stara in se bojim smrti.
Pa ne gre za to, da bi se bala umreti, bojim se umiranja. Ta moj strah je postal tako velik, da cele noči ne spim in premišljujem. Včasih mi je že vsega dovolj.

Sem vdova, stara 78 let. Imam zelo pozornega in dobrega sina. Je poročen in imam dva vnučka. Tako on, kot njegova žena, sta zelo zaposlena. Živijo nekaj deset kilometrov stran, tako da me ne morejo vsak dan obiskovati, se pa pokličemo. Sinu zaupam, da bo storil vse, kar bo mogel, da mi bo pomagal, pa ga nočem obremenjevati. Pa saj sedaj tudi ni še nobene potrebe. Ampak vse okoli mene moji letniki zbolevajo, marsikdo je že pokojni. Moj krog prijateljev in znancev se krči. Če se s kom pogovarjam, je to o boleznih in tegobah. Velikokrat grem raje sama na sprehod in vzamem s sabo kuža. Imam vrt in rože. Nikoli mi ni dolgčas.

Sedaj pa me že kar nekaj časa razjeda skrb, kaj bo, ko bom opešala in ne bom mogla več hoditi in skrbeti sama zase. Bojim se, da bi me zapustila pamet in bi bila v veliko breme sinu in drugim. Bojim se, če me povozi avto, kaj bodo delali z mano zdravniki. Staranju se ne morem ogniti. Zelo si pa želim, da bi kljub pešanju ostala na nogah in pri pameti do konca. Že 30 let nisem bila pri zdravniku. Mislim, da ga ne bom več potrebovala. Drugi ljudje mislijo, da zna zdravnik prelisičiti smrt, jaz pa vem, da ni tako. Zato me skrbi, da bi me proti moji volji odvlekli v bolnišnico ali v dom za stare in me tam silili živeti tako, kot si oni predstavljajo, zame pa kaj takega ni.
Ali imate kak nasvet tudi zame? Ana

Odgovor

Draga Ana, modrosti imate dovolj in moj odgovor verjetno že slutite. Prišel je čas, da naredte, kar pač morate narediti, da boste mirni.
Svetovala bi vam, da sedaj, ko ste še zdravi in lahko prodorno razmišljate, napišete svoje želje za v bodoče, ko se bodo stavri spremenile. Velika sreča je, da imate sina, ki vas ima rad in mu lahko zaupate.

Materialne stvari lahko uredite z oporoko. Vanjo lahko zapišete tudi, kako naj se ravna z vašimi živalmi, da ne bi ostale zapuščene. Zapišite, ali želite v primeru nesreče oživljanje ali ne in ali bi darovali organe ali ne. Zapišite tudi, kje bi radi živeli, če bi postali tako psihično ali telesno prizadeti, da ne bi zmogli več samostojnega življenja. Najbolj razširjena je domska oskrba, ki pa ima ob dobrih tudi svoje temne plati. Obstaja pa tudi čedalje bolj razširjena pomoč na domu. S sinom se lahko dogovorita, kakšna naj ta pomoč bo in kakšna oseba naj jo izvaja in ta dogovor zapišite.
Zdravnikov do sedaj niste potrebovali prav veliko in najbrž jih tudi v bodoče ne boste prav dobro sprejemali. Edina stvar, na katero bi bilo dobro, da ste pozorni, so bolečine in pomoč proti njim. Kljub vsemu je zdravnikovo poslanstvo, da lajša bolečine. Vse ostale posege pa lahko prepoveste, če je to vaša resna odločitev.

Zapišite tudi kje in kako želite biti pokopani, kakšen naj bo pogreb. Mogoče imate še kaj, kar bi bilo potrebno zapisati in ko boste vse lepo jasno zapisali in dali sinu ali drugi zanesljivi osebi v hrambo, ne bo več potrebno, da bi vas bilo strah. Svoj čas lahko porabite zase in za druge in uživate v vsakem tenutku, ki je pred vami.

Stara sem 45 let. Moja družina je moja opora. Mož mi pomaga, kjer le more, hčerka je ravno doštudirala in išče službo. Imamo hišo v idiličnem kraju in njivo, na kateri pridelamo toliko zelenjave in drugega, da ni treba po vsako stavr v trgovino. Moji in moževi starši so še zdravi in se velikokrat obiskujemo.

Moj problem je služba. V mojih časih nisi mogel tako študirati, kot danes, zato sem samo delavka v tovarni, kjer sem zaposlena že skoraj 30 let. Vse mi je poznano in delo samo zase mi je všeč. Ko se je naš prejšnji šef upokojil, ga je nadomestil mlad, nadut človek. Veliko grozi, žali, se posmehuje. Pa to še ni najhujše. Zadnja leta nam kar naprej pretijo z odpusti, veliko so jih že odpustili. Plače so nizke, delati pa moramo tudi ob sobotah, če tako ukažejo. Nihče si nič ne upa, ker se vsi bojimo za delovno mesto. Tako napeto stanje traja kake 4 leta. Mene je tako uničilo, da sem morala na bolniško. Boli me hrbtenica, sklepi, glava. Zelo sem žalostna od samih skrbi. Ne vidim nič drugega pred sabo, kot da bom kmalu breme možu in hčerki. Za upokojitev sem še premlada, tako bolna pa tudi ne morem delati. Kaj mi je storiti? Alenka

Odgovor

Draga gospa, zgleda da vas je prizadel dolgotrajen fizičen in psihičen stres. Bolečine in telesni napori se mešajo z zaskrbljenostjo in depresivnostjo. Dolgotrajen stres vpliva na vse organe in na počutje. Kognitivno ste ocenili situacijo kot ogrožujočo in za vas nerešljivo. Možgani pa so aktivirali živčno-hormonski sistem telesa. Nekaj stresa je dobro, preveč pa škoduje. Eden izmed hormonov, ki se aktivira, je kortizol. Presežek tega hormona se pojavlja tudi pri depresiji. Oslabi naš imunski sistem, torej našo obrambo proti bakterijam, virusom, glivicam. Zniža se prag za bolečino.

Zelo dobro je, ker veste, kaj je vzrok vašim zdravstvenim težavam. Šikaniranje na delovnem mestu ter stalne grožnje so resen problem in skrajni čas je, da ukrepate. Bolniški stalež vam je lahko v pomoč, da se okrepite in pripravite. Na izbiro imate spremembo zaposlitve, če je to mogoče. Morate pa se zavedati, da bo tudi taka sprememba stres, zlasti ker ste že tako dolgo v sedanjem okolju. Druga možnost je, da se prilagodite pritiskom in jih naredite neškodljive za vas. To bi lahko naredili tako, da okrepite vaš psihični ščit, zlasti okrepite optimističen pogled ter zmanjšajte zaskrbljenost. Pri tem vam bo prišla prav psihiatrično-psihološka pomoč. Ker srečujete strese povsod v življenju, je to tudi dobra naložba za naprej.

Potem je tu še upokojitev. Redna najbrž ne pride še v poštev, zato se lahko pozanimate pri vaši osebni zdravnici, ali imate kaj možnosti za predstavitev pred invalidsko komisijo.
Mogoče boste našli še kakšno ustreznejšo rešitev, vsaka pa je boljša, kot trplenje v sedanji situaciji. Torej vam takoj, ko si boste dovolj opomogli, toplo priporočam, da ukrepate.

Uniformirani stil je še vedno prisoten, najbolj pa ga zaznamujejo gumbi v dveh vrstah, ki so pogosto kovinski. Med stroge kroje lahko prištejemo tudi plašče z ruskim ovratnikom. Minimalističnost in strogost razbijamo z ženstvenimi modnimi dodatki, predvsem ruski ovratnik pa kar kriči po rutkah in šalih, ki morajo biti

čimbolj pisani. Še vedno so modni tudi igrivi cofki, ki krasijo robove rut. Ne ustrašite se nagajivosti - cofi niso primerni le za najstnice; vse je odvisno od izbire in kombiniranja.

Kratki modeli plaščkov so logični nasledniki jesenskih jaken. Morda se ne zdijo primerni za hladno vreme, a spremlja jih tudi veliko prednosti, saj se na primer med sedenjem v avtomobilu ali na avtobusu ne bodo zmečkali. Trgovine so to sezono polne tovrstnih plaščkov, ki jih pogosto krasijo veliki gumbi.

Predvsem mladostnice se medtem ne ustrašijo rokavov, ki izgledajo kot prekratki. Tričetrtinski rokavi so čudoviti za kombiniranje s prav tako modnimi dolgimi rokavicami, lahko pa jih nosimo tudi prek debelih puloverjev, katerih rokavi radodarno segajo prek dlani. Plašči s tričetrtinskimi rokavi so praviloma širšega kroja, zato moramo biti pri njih pozorni, da ne pokvarimo linije telesa. Kombiniramo jih z ožjimi hlačami, široke hlačnice pa pridejo v poštev le, če si pomagamo s primernim pasom in ohranimo privlačno obliko.

Omeniti velja tudi pončo, v katerega se lahko v manj hladnih dneh zavijemo kot v udobno odejo. Pončo je sicer bolj primeren za prehodno obdobje, letos pa ga dekleta nosijo predvsem s kavbojkami ali legicami in visokimi škornji z nizkimi petami.

Tiste s polnejšo postavo pazite, da boste izbrale plašč, ki je tejliran ali opremljen s pasom, kar je sicer zlato pravilo pri večini modelov plaščev. Z dobrim krojem lahko ustvarite eleganten videz, ki vas bo ob primernem vzdrževanju spremljal več zim, sploh če ste za ta kos oblačila pripravljene odšteti nekaj denarja več in kupiti resnično kvaliteten izdelek tekstilne industrije.

Smo tričlanska družina. Mož je že bil prej poročen in ima iz tistega zakon dva odrasla otroka. Midva sva poročena 18 let in imava ravno toliko staro hčer. Oba sva zaposlena. Živimo v stanovanju v mestu. Nič nam ne manjka. Tudi službe so solidne. Mož s svojima otrokoma vzdržuje redne kontakte, tudi jaz se razumem z njima. Probleme pa imava s hčerko. Srednje šole ni naredila. V zadnjem letniku je šolo pustila. Sedaj je doma, v glavnem spi. Zvečer odhaja s svojo družbo po raznih barih. Velikokrat sploh ne pride domov, ko pa jo vprašava, kje je bila, odvrne da naju nič ne briga, da je že polnoletna. Za mamila pravi, da kadi travo, drugega pa ne. Ne dela nič, vzdržujeva jo midva. Če se hočem pogovoriti z njo, se konča s tem, da sva za vse kriva midva z možem, da je ne razumeva, da ona ni hotela v to srednjo šolo, ampak v drugo. Očita, da imava rajši moževe otroke, kot njo. Mož je mnenja, da bi jo morala vreči na cesto, pa naj sama skrbi zase. S tem se nikakor ne strinjam, ker potem lahko pa res zabrede. Sedaj se z možem pogosto kregava, čeprav sva se prej dobro razumela. Odnosi med nama so se ohladili, ogibava se drug drugega. Rabim vaš nasvet glede najine hčerke in naše družine. Hvala.

Odgovor

Spoštovana bralka!
Za odgovor na vaše vprašanje sem zaprosila svojo kolegico psihiatrinjo, strokovnjakinjo za družinsko terapijo Natašo Vuga, ki vam predlaga sledeče:

Družina je sistem, v katerem ima vsak član svojo vlogo, ki jo določajo
odnosi in pravila znotraj družine. V družinah se glede na različne okoliščine ustvarjajo podsistemi ter meje med njimi. Razporeditev moči v družini se med drugim kaže z razporeditvijo vlog v njej, z možnostjo odločanja in z dolžnostjo prilagajanja drugim članom. V obdobju odraščanja otrok, z večanjem njihovih sposobnosti za samostojnost in z večanjem njihove potrebe po avtonomiji, se meje med podsistemoma staršev in otrok postopoma spreminjajo in utrjujejo.

Kot kaže, je v vaši družini hčerka prevzela moč in nadzor, ki ju vzdržuje z očitki, vzbujanjem občutkov krivde in s sklicevanjem na polnoletnost in avtonomnost, ki ji gre ob tem, istočasno pa ni prevzela vloge odrasle osebe, ki je finančno neodvisna in s svojim delom, poleg prednosti in privilegijev odraslosti, deli tudi odgovornost odraslih v družini. Kajenje marihuane je danes dokaj razširjen pojav med mladimi, vendar predstavlja rizični dejavnik za razvoj drugih duševnih motenj. Ne gre spregledati tudi eventuelnega ozadja takšnega početja, še posebej ob podatku, da je hčerka zelo neaktivna, da je opustila šolanje v zadnjem letniku srednje šole, ki ji, kot razumem, prej ni delalo težav, da dneve v glavnem prespi in ničesar ne dela, ponoči pa ponočuje in se na splošno umika iz družinskega življenja. Menim, da se boste morali najprej pogovoriti in povezati z možem ter nato kot starša uskladiti svoja stališča glede vzgoje in zahtev do otrok in postaviti pravila, po katerih naj bi delovala družina in ki jih boste morali upoštevati vsi člani. Pravila naj bi vsebovala možnosti za zasebnost in samostojni razvoj vsakega člana, seveda pa naj bi tudi določala obveznosti vsakogar v družini in časovne roke, do katerih naj bi se dogovorjene obveznosti izpolnile (glede hčerke npr. dokončanje šolanja, zaposlitev). V primeru vaše hčerke bi bilo smiselno izključiti depresijo ali drugo duševno motnjo, zato svetujem temeljit in iskren pogovor obeh staršev z njo ter po potrebi obisk pri osebnem zdravniku ali psihiatru ter eventuelno zdravljenje.

Vsak zdrav polnoletni posameznik odloča o sebi sam in za svoje odločitve tudi sam odgovarja, zato si odgovornosti za morebitne stranpoti hčerke po opisanih ukrepih ne bo potrebno nalagati na vaša ramena, bo pa ta odgovornost večja v primeru, da ji ne boste omogočili, da se sooči z z mejami in odgovornostmi v življenju, družini in družbi. Z možem sta bila do nedavnega povezana, zato imata veliko možnosti, da dobro izpeljeta to težavno obdobje, lahko pa se tudi obrneta po pomoč k strokovnjakom, ki se ukvarjajo z družinskim svetovanjem ali psihoterapijo in jih je v Sloveniji vse več na razpolago.