Slovenska wikipedia fenomen Facebooka razloži zelo natančno in obširno, še več najnovejših podatkov o Facebooku pa lahko zajamete, če znate angleško: Facebook je družbena spletna stran, ki je bila ustanovljena 4. februarja 2004 v mestu Cambridge v Massachusettsu. Brezplačen dostop do strani omogoča uporabnikom, da se povežejo na eno ali več omrežij (kot so npr. šola, delovno mesto ali zemljepisno območje) in tako lažje komunicirajo z ostalimi ljudmi iz istega omrežja.

Click here to view the embedded video.Ustanovitelj Facebooka je Mark Zuckerberg, ki je spletišče izdelal kot študent na univerzi na Hardvardu. Na začetku so lahko bili člani spletnega mesta le študentje harvardske univerze, kasneje pa so lahko člani postali še študenti ostalih univerz, dijaki ter od leta 2006 vsi, stari več kot 13 let, z veljavnim elektronskim poštnim računom. Danes, torej januarja 2009, ima Facebook najmanj 140 milijonov uporabnikov po celem svetu, od tega je nekaj desettisoč uporabnikov tudi iz Slovenije. Facebooku je v enem letu, od junija leta 2007 do junija 2008, število uporabnikov iz 52 milijonov skočilo na 132 milijonov!?

Še en podatek, ki dokazuje, kako je Facebook zmeraj bolj priljubljen. Spletna stran SiOL je objavila naslednje: »Družbeno spletišče Facebook je po podatkih podjetja Hitwise, ki se ukvarja z raziskovanjem interneta, na božični dan (25. 12. 2008), sprejelo vsak 22. obisk spletnih strani. Pri tem so mišljeni vsi obiski strani na celotnem svetovnem spletu in vsak 22. je bil obisk Facebooka. Gre za 69-odstotni porast prometa glede na isti dan v letu 2007, Facebook pa si je na božič lastil 4,65-odstotkov internetnega prometa. Slednje dela Facebook za drugo najbolj obiskano spletno stran, takoj za spletnim iskalnikom Google«.

Click here to view the embedded video.Zakaj je med vsemi spletnimi socialnimi omrežji ravno Facebook tako zelo priljubljen? Mnogi menijo, da ga imajo ljudje tako radi zaradi tega, ker je »upravljanje z lastnim profilom zelo enostavno«, sama uporabniška izkušnja ne zahteva nobenega (velikega) računalniškega znanja, v bistvu je Facebook zelo tradicionalen, nerad eksperimentira in je zato zelo priljubljen tako med mlajšo kot starejšo populacijo. Če ob tem vemo tudi, da v uporabniških nastavitvah najdemo več kot trideset jezikov (med njimi tudi sloveščino) in da torej uporabniki torej (večinoma) ne potrebujejo znanja tujega jezika, potem nam je lahko kaj kmalu jasno, zakaj nekateri postanejo zaradi tega »spletnega socialnega omrežja« pravi odvisneži.

Kako v bistvu deluje Facebook? Svoje spletno mesto ob prijavi uporabnik oblikuje z izbranimi osebnimi podatki: izobrazba, starost, ime, zakonski stan .... Po želji se dodajajo fotografije ali celo videii. Do zbirke prijateljev je mogoče priti preko iskalnika. S prijatelji lahko nato oblikujete posamezne skupine (proti Ruplu, proti Hrvaški, za hrvaško-slovensko prijateljstvo), se z njimi dopisujete ali »chetate«, komentirate njihovo »stanje, aktivnost« na javnem zidu. Pošiljate si lahko darila (rože, nakit itd.) ali modrosti, pošiljate vabila za različne dogodke, med seboj igrate eno izmed številnih iger, ki so na voljo. Če imate radi živali, si lahko »nabavite« kakšno virtualno živalco (psa, konja, mačko ...), ter vsakodnevno skrbno skrbite zanjo. Skratka množnosti je veliko, ustvarjalci pa različne aplikacije skorajda dnevno še izboljšujejo in dodajajo nove. Ne skrbite, dolgčas vam na FB zagotovo ne bo.

Zato niti ne preseneča tako zelo, da nekatera podjetja, pa celo države (Iran?!), ljudem onemogočajo dostop do Facebooka. Uporaba FB (priljubljena okrajšava) lahko postane velika ovira predvsem na delovnem mestu, saj nenehno pregledovanje profilov prijateljev, novih fotografij ali igranje igric drastično zmanjšuje produktivnost zaposlenih, so zapisali v članku z naslovom »Če nimaš svojega profila, skoraj ne obstajaš« na Delu. V osrednjem slovenskem časopisu so opozorili tudi na ekstremen primer vpliva tega socialnega omrežja. Zgodil se je v Londonu, ko je 34-letnik umoril svojo ženo, ker je v svojem profilu stan spremenila iz »v zvezi« v »samska« in na svoj zid, ki ga vidijo vsi uporabniki, napisala, da bi se rada videvala z drugimi moškimi.

Če pa, po drugi strani vzamemo, da je Facebook, kot spletno družbeno omrežje, dokaj nov, svež in predvsem preprost mehanizem za ohranjanje vezi med ljudmi (nekdanjih in sedanjih sošolcev, vseh sorodnikov, skorajda pozabljenih znancev), za iskanje novih (prijateljskih in ljubezenskih) stikov, morebiti tudi poslovnih poznanstev, pa lahko o Facebooku izrečemo same pozitivne misli in ocene. Če ob tem Facebook prepoznamo morebiti še kot nekakšno samopromocijsko orodje (ljudje iščemo svoje mesto tudi v virtualnih svetovih), dobi od nas še kakšen dodaten plus. Vas še zmeraj preseneča, kaj za vraga na Facebooku počne tudi babica Zlatka? Upam, da ne!

Odpri igro v večjem oknu >>>

Igro zaženeš s klikom na “Play”. Najprej klikni na letalo, nato na izbrano stezo in nato še letališko stavbo. Bodi zbran, saj moraš paziti na to, da bodo letala pristala pravočasno in potem tudi pravočasno vzletela. Pazljiv bodi tudi na količino goriva.

Spoštovana ga. dr. Mira Ahlin
Pišem vam in prosim za čimprejšnji odgovor. Pišem, ker bi rada bila srečna, ker se v tem začaranem krogu vrtim že več let in ker je moja situacija podoba kot situacija gospe Marije ki ji odgovarjate 4.12.2008, s tem da jaz nisem nikoli imela zdravljena v bolnici. Zato bi samo zapisala da je ostalo isto kar se tiče psihiatrov in odnosa do mene. Na kratko bi zapisala kaj se dogaja. Meni je tudi bila diagnozirana osebnostna motnja v okviru mejne osebnosti (kaj to pomeni, prosim razlago) tudi depresija …

Stara sem 38 let, samska, edinka, naj povem tudi, da vzgojena tako. Da so starši bili preveč zaščitniški, mi povzročali občutke krivde (da moram zanje skrbeti, živeti doma), me komandirali in se vmešavali v moje življenje. Ko sem bila stara 30 let sem šla v drugo mesto v službo, a se domov vračala, saj tam nisem imela svojega stanovanja. Včasih je bilo boljše, včasih ne. Tudi jaz sem jih imela in jih imam rada. Vendar preveč sta me po mojem imela za otroka, zato še danes mislim, da nisem odrasla.

Zdaj živim spet doma v hiši; imam tudi pol le te in to skupaj z očetom, starim skoraj 80 let. Ne bi dovolil da bi bila na svojem, čeprav večino dneva preživim sama. Problem je v tem, da jaz za svojo nesrečo krivim izključno vzgojo, starša. Tudi za to, da nimam partnerja. Namreč tudi zdaj nisem svobodna, kot bi bila na svojem, čeprav imam svojo polovico hiše, zato tudi podzavestno imam strah npr. pripeljati domov moškega, da se ne bi vmešaval oče in strah intimnosti v domači hiši. Ali je ta zgornja diagnoza res samo posledica vzgoje staršev? Ker so v mladosti tudi tako včasih ravnali, da sem se bala predvsem mame, kričala je na mene, brala dnevnike, obsojala, preprečevala, da me je na nek način bilo strah. Sama sem tudi zdaj zmedena, ne vem kaj bi rada, sem tudi konfliktna, nimam pravih prijateljev, tudi službe ne. Tudi tu imam vedno težave. Nimam tudi spolnega življenja, tudi tu me je strah, ali sem zadržana ali pa ne želim? Sama se počutim nezrela v celoti, otročje, čeprav sem prepotovala dosti stvari. Imam tudi strah pred sosedi, npr. kaj bi si mislili, če bi kdo hodil k meni ipd. Tudi stikov nimam zgolj sovraštvo.

V prejšnjem večjem mestu sem se dosti bolj počutila svobodno. Po drugi strani pa spet krivda do očeta, pa ne vem kako si želim partnerja, saj sem individualist, rada sama in ne vem če bi se lahko prilagajala. Zdaj pa ne vem, če je to zaradi vzgoje in očeta to razmišljanje ali sama tako želim. Zato se vedno vrtim v tem začaranem krogu. Tudi upokojiti so me hoteli vsaj za 4 ure, pa takrat nisem hotela, saj ne bi skoraj nič dobivala. Imam 20 let delovne dobe in sem izobražena drugače. So pa te težave, ki me zelo ovirajo in sami psihiatri pravijo, da ni potrebno zdravljenje v taki meri, da bi se tako lahko spremenila. Kaj pa menite o metodi dr. Lunačeka, bi to lahko spremenil?

Rada bi živela svobodno in srečno zdravo življenje.
Hvala za vaš čimprejšnji odgovor.
LEP POZDRAV ANASTAZIJA

Odgovor

Spoštovana ga. Anastazija!
Kot lahko razberem iz vašega pisma, ste psihiatrično že obravnavani, zdravljenje pa ni doseglo takega učinka, da bi bili svobodni in srečni. Živite pri ostarelem očetu. Krivdo za svoje stanje pa vidite predvsem v vzgoji.

Čustveno neuravnovešena osebnostna motenost, ki jo omenjate, je motnja, ki se kaže v impulzivnem reagiranju, ne glede na posledice. Razpoloženje je nepredvidljivo in muhasto. Motena je samopodoba, prisotni so občutki praznine. Medosebni odnosi so pogosto nestabilni, spremlja jih strah pred izgubo. Take osebnostne poteze so bolj ali manj trajne in nespremenljive. Vedenje motenih oseb je povezano s težavami v odnosih z ljudmi. Čustvovanje se pogosto nagiba v depresijo.

Na nastanek osebnostne motnje vpliva dednost, konstitucijski ter psihološki dejavniki in tudi okolje.
Psihiatrična pomoč osebam z osebnostno motnjo ima precejšnje omejitve in je navadno usmerjena na zdravljenje kakšne druge spremljajoče duševne motnje. Psihoterapevtske tehnike so lahko različne, vendar običajno kratke.

Kot zaključek bi torej napisala, da iskanje krivde za vaše stanje ne bo prineslo svetle luči v vaše življenje. Dr. Lunaček je odličen psihoterapevt, vendar je vaša težava takšne narave, da ni umestno prevelikega upanja polagati v tak način obravnav. Bi vam pa svetovala, da se o tem posvetujete kar z dr. Lunačkom.

Mogoče pa bi vam bilo tudi v pomoč, če bi poskušali sami poiskati zase najbolj primeren način življenja. Ni potrebno, da naredite hud prevrat, pomembne so drobne spremembe in malenkosti, ki vas delajo srečno ter na koncu koncev tudi sprijaznjenje s tistim, kar pač ne morete spremeniti.

Tam ste, za tistim lesenim kosom pohištva, ure in ure čepite tam za svojim računalnikom, tu in tam dvignete telefon, za kratke odmore nikakor ni prave volje, še za malico vam včasih zmanjka časa. In tako delate iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Pa vam še to ni dovolj. Tako lahko počnete celo desetletje, tudi dva, če - po čudežu - še niste začutili prave bolečine, težav. Vaše telo pa medtem trpi, potrpežljivo je zmeraj manj, ker ve, da tako ne bo šlo v nedogled. Nekaj bo treba spremeniti. Zakaj? Zaradi zdravja. Vašega zdravja. Ste se mu pripravljeni odreči? Ali pa bi mogoče vendarle pomagali svojemu telesu, da bosta še dolgo složno živela v medsebojni odvisnosti?!

Delovno okolje, nekaj nasvetov:
- Zelo priporočljivo je, da je delovna površina velika vsaj 160 krat 80 centimetrov. Zavedati se je namreč treba, da mnogokrat na mizi nimamo le računalnika in monitorja, ampak polno dodatnega razno raznega papirja, dokumentov, priročnikov, telefon, printer, mogoče celo skener, pisarniški material, mini zvočnike, slike najbližjih in še kakšno dodatno kramo.
- Tudi pomanjkanje prostora pod mizo nas, pa če se mi tega zavedamo ali pa tudi ne, zelo ovira pri delu, ob tem pa trpi še naše zdravje. Če imamo npr. pod mizo računalniški stolp, električno in drugo »kablovje« pa še morebiti koš za smeti, to ni dobro za naše noge. Krčili jih bomo, raztezali nikakor.

- Računalniški stol. Primer. Ker za računalnikom presedim skorajda 24 ur na dan, sem si omislil drag, odličen računalniški stol. Pa mislite, da se sedaj kaj bolje počutim. Figo. Sedim namreč - skorajda zmeraj - napačno. Pa čeprav vem, kakšna je pravilna drža (pravi koti in podobno).

Po nekaj minutah se ta drža nezadržno spremeni v črko C, ki počasi ubija mojo hrbtenico. Se mi smejite? Koliko od vas, od vaših sodelavcev, pa pravilno sedi? Kaj pa žoge za sedenje, so te res odlična izbira? Citiral bom odstavek iz Dela, vi pa si mislite svoje: »Žoge za sedenje ali stoli, na katerih klečimo, so sicer dobra sprememba, ne morejo pa postati trajno nadomestilo za stol. Nimajo namreč naslonjala za hrbet in niso stabilni. Zato se lahko prav kmalu zalotimo, da na njih sedimo z zgrbljenim hrbtom.«

- Sam pesimizem veje iz tega prispevka, pravite? Priznam, bom skušal malo omiliti celotno zadevščino in bom izrekel čarobno besedo. To pa je: GIBANJE. Ljudje božji, vem, da je težko, vendar se moramo občasno premakniti iz naših »zacementiranih položajev«. Vsaj na eno uro je treba malo vstati, se malo pretegniti, saj ni treba ravno telovaditi, če vam je nerodno pred sodelavci. Ampak, še enkrat, izredno važno je, da pogosto spremenimo navajeno držo. Pojdite na stranišče, osvežite se, ali pa pojdite na kozarec soka, ali pa tu in tam na kavico. Telo vam bo zelo hvaležno.

Kaj pa lahko storimo za svoje oči? In kje delamo največje napake?
- Ne skoparite, ko kupujete monitor. 100 evrov več in dobili boste mnogo boljši monitor: imel bo visoko ločljivost, veliko gostoto točk in dobro frekvenco osvetlitve slike.
- Ekran monitorja postavite, če je mogoče, pravokotno na okno. Svetloba vam naj pada z leve strani, najslabše je, če je okno za monitorjem ali pa za vašim hrbtom. Priporočena osvetljenost delovnega okolja za delo z računalnikom je manjša, kot je običajno za pisarniške prostore, če je svetloba premočna, si obvezno pomagajte s senčili. Če potrebujete namizno luč, naj ta sveti na delovno površino, nikakor pa ne na monitor ali pa direktno v vaše oči.
- Monitor naj bo od vaših oči oddaljen vsaj pol metra, idealno je, če se nahaja v razdalji 60 do 90 centimetrov od vaših oči. Dobro je tudi, če monitor gledamo »zviška«, torej, da gledamo dol in ne gor. Samoumevno je tudi, da ne samo vaša mama, ampak tudi vaše oči trpijo, če so na monitorju (mastni) madeži.

- V reviji Viva je strokovnjakinja dr. Miriam Zagernik Mihelčič zapisala: »Med delom za ekranom je zelo pomembno mežikanje, saj omogoči vlaženje roženice ter prepreči, da bi se izsušila ali razdražila. Študije so pokazale, da med delom za ekranom mežikamo približno petkrat manj kot sicer. Solze zato prej izhlapijo in povzročijo suhost oči. Zrak v pisarniških prostorih je običajno suh, kar je dodaten razlog, da so oči še bolj suhe. Tovrstne težave boste omilili z zavestnim mežikanjem, vlaženjem zraka in pitjem zadostnih količin vode. Po potrebi uporabljajte umetne solze v obliki kapljic, gelov ali razpršilcev za oči.« Ob tem naj dodam, da se je prav to zgodilo tudi meni in moram zato pred spanjem oči »zalivati« z gelom »vis med«. Neprijetno, prav zares, vam povem.

- Zato raje občasno delajte enostavne vaje. Na vsakih 30 minut poglejte stran od ekrana in pogled fiksirajte na oddaljen predmet. Druga vaja se imenuje »osmica«: z očmi 7-krat sledite zamišljenim obrisom ležeče in stoječe osmice. Zatem z očmi obkrožite namišljeni krog, in sicer 3-krat v desno in 3-krat v levo.
- Ob koncu naj dodam, da zdravniki zelo priporočajo preventivni pregled pri kolegu okulistu. Na pregledu namreč oftalmologi ocenijo ostrino na daljavo in bližino (po domače - ugotovijo, ali potrebujete očala). Z očali pa se vam vid nikakor ne bo (drastično) slabšal.

Ljubezensko ljubosumje - o njem bom namreč danes napisal nekaj odstavkov - se začne že dolgo pred temi dokaj težkimi besedami, ki »že mejijo na bolezensko stanje«. Mnogo prej, pred temi izrečenimi mislimi, se nam v trebuhu naseli en takšen tih, pa vendar zahrbten zajedalec, ljubezni izdajalec, ki dostikrat povzroči, da gre naša veza narazen, po zlu.

Ljubosumje, ki bi ga zdravniki večinoma opisali kot »čustveno reakcijo na strah pred razpadom obstoječega odnosa ali pa kot neomajno prepričanje človeka, da ga partner - na takšen ali drugačen način - vara«, se ponavadi pojavi pri ljudeh, ki imajo dokaj nizko raven samozavesti, samospoštovanja. Torej, po domače, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo nekako takole: Zakaj je on/ona z mano? Saj jaz nisem tako lep/a in »nasploh super«.

Manj je tistih, ki so ljubosumni zaradi tega, ker so v življenju doživeli kakšno slabo, neprijetno izkušnjo, prav mogoče je tudi, da imajo ljubosumneži premalo življenjskih izkušenj (so nekako ne znajdejo v medosebnih odnosih, mogoče so celo samotarji, skratka zafrustriranci) ali pa preprosto nikomur ne zaupajo.

Potrebno se je zavedati, da ljubosumnost ni poper ljubezni oziroma dokaz ljubezni (sirski pregovor pravi: ljubosumje prihaja, ljubezen odhaja). Čeprav smo do neke meje ljubosumni skorajda prav vsi, je treba vedeti, da stalnih sumničenj, zasliševanj, vpitja, groženj in 24-urne družinske drame ni lahko prenašati.

In tudi zaradi tega naj nas ne čudi, če tudi 30 odstotkov parov zahteva ločitev zaradi ljubosumnosti enega izmed partnerjev. Ali še huje, ste vedeli, da je ljubosumje pogostokrat smrtno nevarno? Statistične raziskave v nekaterih državah namreč dokazujejo, da je ljubosumje tretji najpogostejši vzrok za umor!?!

In kaj nam je storiti, da tudi nas popolnoma ne »premaga« psihološka motnja, ki jo zdravniki imenujejo patološka ljubosumnostna blodnjavost, in je zlahka primerljiva tudi, med ljudmi dokaj dobro poznano, s shizofrenijo?

Predvsem skušajmo ljubosumje razumeti, se ga zavedati in ga v partnerskem odnosu tudi čimprej priznati. Le takšni začetni koraki nas lahko vodijo k temu, da »ne bomo čisto znoreli«, da se bomo znali kontrolirati in da bomo na koncu koncev tudi premagali to gomazečo požiralko ljubezni.

Obstaja še nekaj »samoterapevtskih« korakov, ki jih lahko uspešno prakticiramo. Najprej, delajmo na naši samozavesti. Pri tem naj nam pomaga tudi naš partner. Pohvali naj nas redno, z majhnimi koraki se daleč pride. Zelo pomembno je tudi naslednje: »Ustavimo grde, črne scenarije, ki jih vrtimo v naši glavi«. Naša domišljija je »prekleto pokvarjena«, ustvarja namreč napačne predpostavke o tem, kaj naš partner v določenem trenutku počne (ponavadi drži, da imamo v službi mnogo dela in da nimamo prav mnogo časa za »med-spolno igračkanje in zafrkancijo«).

Skratka, ko vas prime, da bi »spet pisali scenarij«, se vzemite v roke in raje počnite kaj bolj konstruktivnega (pojdite na svež zrak, poglejte kakšen dvd-film, zaplešite ob glasbi …).

Obstajajo tudi druge tehnike samopomoči, ki pa se jih morate naučiti s pomočjo knjig ali »trenerjev«. Če pa postane zadeva le prehuda, pa se odločite tudi za obisk terapevta - psihologa. Ne bo vam žal, kajti ljubosumnost brez razloga uničuje še tako dobre temelje ljubezni ter hkrati manjša možnost, da razvijemo zares zdravo in srečno partnersko zvezo.

Prve jaslice je postavil Frančišek Asiški

O čaščenju jasli pričajo razni zgodovinski zapisi. Ljudje naj bi se namreč s posebnim obredjem med svetimi mašami spominjali Odrešenikovega rojstva. Točno kdaj naj bi verniki začeli postavljati jaslice ni znano. Vemo le, da je Frančišek Asiški, ustanovitelj reda frančiškanov, prve jasli postavil leta 1223. V votlini v gozdu pri Grecciu je postavil jasli, vanje pripeljal oslička in vola in tam daroval polnočnico.

Jaslice v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju

Jaslice, kakršne poznamo danes, so se prvič pojavile leta 1252 v Nemčiji. To so bile oltarne jaslice, ki so jih, kot že samo ime pove, postavljali na oltarjih. Figure pa so bile narejene večinoma iz lesa. Kasneje so se iz teh jaslic razvile omarne jaslice, ki so jih izdelovale večinoma redovnice. Figurice so naredile iz voska in jih nato oblekle v dragocena oblačila. Kasneje so se pojavile t. i. proste jaslice. Zanje je bilo značilno predvsem to, da niso bile več omejene na neko določeno površino in so se razprostirale na večjem prostoru.

Prve jaslice na Slovenskem so postavili jezuiti leta 1644

Glede na to, da je prve jaslice postavil Frančišek Asiški, ni nič nenavadnega, da so bili ravno frančiškani in njim podobni redovi tisti, ki so to umetnost širili po svetu. Kasneje, v baroku, so širjenje prevzeli predvsem jezuiti. Oni so bili tudi prvi, ki so jaslice postavili na Slovenskem. Tako smo prve jaslice dobili leta 1644 v Ljubljani. Jezuiti so menili, da si ljudje stvari lažje zapomnimo, če jih vidimo. Tako so menili, da si bodo verniki lažje predstavljali in predvsem zapomnili tudi Jezusovo rojstvo, če bodo to videli kot prizor v cerkvi.

Jezuiti v Dravljah so jaslice postavili v sodoben čas

Za slovenski prostor so najbolj značilne alpske in kotne jaslice

Jaslice so najprej postavljali samo v cerkvah. Kasneje so jih začeli postavljati tudi po domovih vernikov. Najprej so si to lahko privoščili samo bolj premožni ljudje, kasneje pa so se jaslice znašle v domu vsake družine. Na jaslice, ki so jih in jih še vedno postavljamo po slovenskih domovih, so najbolj vplivale alpske jaslice. Motiv alpskih jaslic je k nam prišel s Tirolske, ki še danes velja za klasično jasličarsko deželo. Za omenjene jaslice je značilno, da so figurice, večinoma narejene iz lesa in pobarvane, prestavljene v alpski svet. Tako hlevčku, kjer je sveta družina, družbo delajo ljudje iz alpskega sveta. Take jaslice je za svoje duhovnike naročal tudi Anton Martin Slomšek.

Drugi tip jaslic, ki ga najdemo v slovenskem domu, so kotne jaslice. Ponavadi so imeli ljudje v svojih domovih bogkov kot, pod katerega so na trikotno poličko v kotu postavili jaslice. Iz mahu, ki so ga nabrali še preden je zapadel sneg, so naredili hribček, po katerem so razporedili pastirje in ovce. Na hribček so postavili hlevček. Manjkati pa ni smel niti obris Betlehema in angel, ki je, lebdeč nad jaslicami, oznanjal veselo novico. Rodil se je Jezus Kristus, odrešenik sveta.

Ljubitelje te umetnosti čaka zbirka jaslic v muzeju na Brezjah

Poleg alpskih in kotnih jaslic pa je v slovenski zgodovini jasličarstva moč videti tudi druge tipe jaslic - vse od oltarnih, omaričnih in prostih jaslic do mehaničnih, kulisnih, italijanskih in alpskih jaslic. Da jasličarstvo pri nas še živi, priča tudi muzej jaslic, ki se nahaja na Brezjah, kjer ga urejajo frančiškani skupaj s člani Društva ljubiteljev slovenskih jaslic. V prazničnih dneh vas tam pričakujejo tudi s posebnimi vodenimi ogledi.

Kaj pa danes?

Lahko bi rekli, da se za bolj zanimivo postavitev jaslic še vedno najbolj potrudijo v cerkvah. Verjetno je le po redkih domovih moč videti kakšne bolj posebne jaslice. Verniki se večinoma poslužujejo mahu, ki ga naberejo vsaj kakšna dva tedna pred postavitvijo jaslic, zato, da ga lahko posušijo. Figurice pa so verjetno največkrat kar plastične, tiste iz serijske proizvodnje.

Po domovih največkrat najdemo plastične figurice

Iz leta v leto pa je po nekaterih krajih vse bolj priljubljena tudi priprava živih jaslic. Tako v Postojnski jami vsako leto pripravijo že tradicionalne žive jaslice, ki so prava turistična atrakcija. Podobna atrakcija so prav gotovo tudi ledene jaslice, ki jih cel mesec pred božičem pripravljajo v Mojstrani.

Umetniške jaslice, narejene iz gline

Steklene jaslice, kupljene v Nemčiji

Jaslice v školjki

Detajl - pastir

Papirnate jaslice

Jaslice na tablici

Miniaturne jaslice iz Južne Amerike

Lončene jaslice v narodnih nošah

Lesene jaslice

Pred cerkvijo v Kosezah v Ljubljani

Pa vi? Ste postavili plastične serijske jaslice, ali ste za bolj posebne figure odšteli malo več denarja? Morda pa ste eden izmed tistih navdušencev, ki postavitev jaslic pripravljate pravzaprav skoraj celo leto? Če imate kakšno lepo fotografijo jaslic, ki ste jih postavili bodisi sami bodisi ste si jih ogledali kje drugje, nam jo lahko pošljete in objavili jo bomo v sklopu tega članka. Naš naslov je info@zlataleta.com, uporabite pa lahko tudi kontaktni obrazec.

Vam zmeraj lažje po grlu steče šilček jutranjega žganja, kavo pijete v litrih? Je postal prepir del vsakodnevnega »sožitja« v družini? Se izogibate prijateljev, obiski so vam zmeraj bolj nadležni? Imate v postelji imate težave? Pogosto jočete? Bi rade le kričale, nekoga »pošteno udarile na gobec«?

Če prav razumem, je skorajda vsak dan za vas prava mora? Ne ustrašite se, niste edini, mnogo nas je takšnih, ki nam samo bivanje, preživetje postaja iz dneva v dan zmeraj bolj težavno. Težko se prebijamo iz minute v minuto, zmeraj manj nam je do smeha, iskrivost v nas počasi a zanesljivo ugaša, veselja in prave sreče skorajda ne poznamo več. Zadovoljstva ne čutimo. Skorajda ne čutimo ničesar več.

Vzrok se skriva tudi v stresu, nekakšni preveliki obremenitvi. Nekje sem prebral razlago stresa, ki mi je še posebej blizu zaradi razumljivosti: »Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi na različne notranje in zunanje pritiske«.

Doživljamo ga vsepovsod, v službi ali v šoli, skorajda redno v družini. Na poti, tudi na počitnicah ali dopustu. Stres je postal neizbežen del našega življenja. Nemogoče mu je povsem ubežati. Verjemite, vsaj tako trdijo strokovnjaki, doživljali ga boste - pa čeprav v mnogo manjši meri - tudi če pobegnete na samotni otok.

Pa vendar obstaja (vsaj delna) rešitev. Stres lahko zelo omilimo, še posebej pa lahko zmanjšamo število stresnih situacij, se na njih dobro pripravimo ter z njimi pogumno spoprimemo. Pa nam zaradi tega ni treba goltati tablet, hoditi k psihiatru ali na ne-vem-kakšne terapije, le upoštevati je treba nekaj majhnih, pa vendar zelo koristnih nasvetov. To so zares majhni koraki, tako da iskreno verjamem, da vam ne bo težko, če jim boste sledili.

Poskusite, ne bo vam žal. Sploh pa, kaj lahko izgubite? Pa začnimo, kar tako »malo mešano«:
- Bodite pozitivni. Ko se zbudite, že jutri, se odločite, da boste pozitivni. Tako enostavno je to. Potem pa vsako zadevo ali problem poglejte tudi (ali najprej) z druge, svetlejše plati.
- Spoštovanje. To je izredno pomembno. Spoštujte vaše bližnje sorodnike, sošolce ali sodelavce v službi. Saj se ni treba z njimi strinjati v vsaki točki, le spoštujte njihova čustva in razmišljanja (pa naj bodo še tako neumna in »čisto brez veze«).
- Malenkosti so zelo pomembne. Z majhnimi pozornostmi (lepše oblikovani stavki, »nežnejši« ton glasu, »kavalirsko vedenje«, majhna pomoč pri delu) boste pozitivno vplivali na vašega partnerja ali sodelavca. Ta bo zaradi vaših majhnih dejanj postal še posebej pozoren na vas, vračal vam bo pozornost, dodaten žarek upanja bo posijal v vaše življenje.

- Izogibajte se prepirom. Obvezno. Poskušajte najti alternativne rešitve. Spomnite se Izraelcev in Palestincev, vojna se ne obrestuje. Nikomur.
- Skomignite z rameni. Ali pa recite »pa kaj«. Ljubosumnost, zavist in kaj je podobnih »neumnih živali v vaši glavi« črtajte iz dnevnega jedilnika vaše samopašnosti.
- Skupni interesi. Z vašimi najbližjimi je skorajda obvezno, vsaj tako trdijo strokovnjaki, najti skupne interese. Dodatne vezi, ki se bodo stkale, bodo le poglobile vaše odnose.
- Osrečujte vse po vrsti. Tudi neznance. Na cesti pomahajte mimo-vozečim se turistom. Na cesti prestrašite zamišljenega borznika. Pa kaj, če bo najprej mislil, da se vam je zmešalo, vas nasmeh bo čez sekundo okužil tudi njega. Klošarju v parku dajte 200 tolarjev za sendvič (ali pa vino). Sodelavcem ali pa sošolcem razdelite domače sadje. Možnosti je neskončno, denarja pa za te stvari sploh ne potrebujete.

- Telovadite. Vpišite se na tečaj joge, s karate udarci ali pa s prefinjeno boksarsko tehniko ubijte kanček pesimista v sebi. Predvsem pa tecite, tecite … in (z)bežite pred »grdimi trenutki«.
- Pijte vodo, jejte zdravo. Mnogo, pravijo, da bi morali vode spiti vsaj nekaj litrov na dan. Mogoče bomo tudi zaradi tega manj jedli? Vsekakor - vsaj malo - razmislimo, kaj damo v usta (in koliko). Za zdravje gre, ne samo za (»suho«) lepoto, ki jo narekujejo mediji.
- Razvajajte se. Pojdite na masažo, na bazen, v savno. Na pedikuro ali nego obraza. Privoščite si mehurčke jacuzija ali šampanjca (kar tako, sredi dnevnega službenega hitenja). Brez občutka krivde občasno ugriznite v košček čokolade ali torte. Kako to »paše«!

- Počitek in dovolj spanca. Brez njiju bo majhna stresna situacija kaj kmalu zrasla v večjo, veliko krizo.
- Smejte se. Sebi in drugim. Nagajivo. Sproščeno. Provokativno. Rezgetajoče. V sebi in na ves glas. Nezadržno. Predvsem pa ne pozabite, to počnite ves čas.
- Delovni uspeh. Vsak dan naredite neko »malenkost«, na katero boste lahko upravičeno ponosni. In ne bodite jezni, če vam to ne bo uspelo vsak dan. Boste pa »jutri« zato naredili dve stvari …
- Rad te imam. Recite to naglas, s pozitivnimi čustvi je treba nujno na plan. Zakaj ne bi svojemu partnerju ali otroku (kako bo mu rasla samozavest!), mami ali očetu »otipljivo pokazali«, da jih imate zares radi? Ne skrivajte lepih stvari samo v vašem srcu …

- Omislite si domačo žival. Baje zdravilno vpliva na naše počutje. Zagotovo pa na počutje moje mame, oče ji namreč, odkar imamo baterijskega psa, vse manj »diha za ovratnik« zaradi pajčevin po kotih.
- Bodite srečno poročeni ali pa srečno samski. Potrebujete za to še sploh kakšen stavek razlage?
- Skrijte se v gozdu. Včasih človek potrebuje nekaj ur samo zase, če pa se ob tem sprehaja še po »wellnes« gozdovih ali dišečih travnikih, je to še toliko lepše.
- Navijte glasbo. Ob sobotnem pospravljanju po hiši se ne ozirajte na druge, zavrtite si najljubši glasbeni cede. Zvočniki naj se razpočijo, zaplešite. Zakričite! Oddahnite si od težkega življenja.

- Pojamrajte. Pa naj bo to zaupni prijateljici ali na kakšnem spletnem chatu. Vseeno, večjo bolečino ali majhne probleme, je treba deliti še z nekom. Prav tako kot radost. Majhne in velike radosti življenja, ozrimo se okrog, poglejmo natančneje, vsepovsod okrog nas so, željno čakajo na nas … da jih sprejmemo sami in delimo še z nekom.

Še o tistih, ki ne marajo piva … Pa ste kdaj poskusili piva s sadjem (češnje, višnje, maline, breskve, jabolka, sam sem na Kitajskem nekoč pil ananasovo pivo - brezveze, sladko!) ali pa tiste z zelenjavo (no, na internetu omenjajo pivo s čili-papriko, pa tudi »bučno pivo« - buči dodajajo še muškatni orešček, klinčke, cimet in seveda - pivo)? Kaj pa šampanjsko pivo, za tiste bolj prefinjene med vami? Baje morajo odležati nekaj časa v ustreznih skladiščih, mehurčkov za tisto nežno žgečkanje v grlu pa baje ob pitju tudi ne manjka.

Za piva z medom ste že slišali? Medico so s pivom baje na Irskem mešali že v 13. stoletju, najboljša takšna piva pa so poimenovali bragott. Še danes pa se v nekaterih ekskluzivnih irskih pubih take vrste križanec meša kar pred gostom.

Tisti, ki bi radi živeli malo bolj zdravo, bi se mogoče odločili za pivo z opevanim ginsengom? Najbolj sladkosnedi pa bi se mogoče odločili za piva s čokolado ali vanilijo?

No, tisti, ki se na pivo spoznajo bolje, bi piva mogoče delili takole: na svetla (lager), temna, pšenična, sadna in brezalkoholna. Pa saj ni čudno, da se imamo sploh toliko vrst piva, v Evropo so ga pred davnimi leti prinesli Slovani, prve pivovarne na naših tleh pa so nastale v 17. stoletju. Tako mimogrede, v Laškem ga točijo že od leta 1825 …

Osnovne sestavine za pivo vsekakor poznate? Potrebujemo predvsem dobro vodo, kvas, ječmen oz. slad in hmelj. Po končanem alkoholnem vretju ostane v - »normalnem« pivu 3 do 6 odstotkov alkohola. Najmočnejše pivo na svetu, 24 % - po drugih podatkih je ta številka 17 % -, je pivo imenovano »utopia milleniumock« ameriškega pivskega strokovnjaka Samuela Adamsa iz Bostona. Evropski zmagovalec, s 15 odstotki alkohola, je pivo »belzebuth«, ki ga delajo v francoski pivovarni Brasserie.

In ker smo začeli s številkami, pa z njimi kar nadaljujmo: liter piva ima približno 450 kalorij, kar je dokaj malo, če upoštevamo, da je v enaki količini limonade 600 kalorij. Med največjimi pivci piva na svetu so vsekakor Čehi (okrog 160 litrov spije 1 oseba v enem letu), Nemci (okrog 120, baje pa ga »lokalni« Bavarci v povprečju srknejo tudi do 300 litrov na leto), Slovenci pa se baje gibamo okrog 85-ih litrov po osebi na leto.

Nedokazano je, vendar - po objavljenih spletnih podatkih - zelo verjetno, da je največja pivovarna na svetu pivovarna Coors v ameriškem Koloradu, ki z okrog 25 milijoni hektolitrov na leto zvarijo toliko piva kot vse (recimo, da jih je okrog 1.300) nemške pivovarne skupaj. Pivovarska industrija - izredno profitabilna - samo v Evropi zaposluje okrog 170.000 ljudi, z drugimi ob-pivskimi dejavnostmi pa ta industrijska veja preživlja 3 milijone Evropejcev.

In čeprav je največja pivovarna na ameriških tleh, je največji konzument piva Evropa, sledijo Kitajci (kljub vsemu se pozna, da jih je velikooooo), na tretjem pa so ZDA.

Tudi za takšne številke smo lahko hvaležni Sumercem, ki so pivo - resda po naključju - odkrili oz. iznašli pred okrog 7.000 leti!?! Poimenovali so ga sikaru, kar pomeni, da to v bistvu pijača, ki jo je mogoče jesti.

Moje (drago) gnezdece
Največ denarja, naj je slišati še tako čudno, lahko prihranite pri najbolj enostavnih stvareh. Začnimo pri vašem stanovanju. Če gradite hišo ali kupujete stanovanje, se pozanimajte, kako je vaše prihodnje bivališče izolirano. Materiali, ki se uporabljajo za izolacijo, so sicer pregrešno dragi, vendar morate upoštevati, da tam ne boste živeli le nekaj mesecev, ampak več let, morda celo do konca življenja. V tem času se vam bo dobra izolacija skozi stroške, ki jih boste prihranili pri ogrevanju, desetkratno poplačala. Tudi če ste lastnik gozda in mislite, da je vaše ogrevanje poceni, to ne drži povsem. Res je, da vas stane manj, kot če bi kurjavo kupovali, vendar bi lahko ob manjši porabi presežek kurjave prodali - in denar porabili na drugačen način.

Ko kupujete nove gospodinjske aparate, se pri trgovcih ali prijateljih, ki jih že uporabljajo, pozanimajte, kako potratni so. Pomivalni ali pralni stroji, ki so na prvi pogled cenejši, vas bodo morda spravljali ob živce z veliko porabo vode, elektrike in pralnih sredstev. Če imate cenejše ogrevanje, lahko pomivalni stroj nastavite na uporabo tople vode, s čimer boste prihranili elektriko, pa še hitreje bo opravil svoje delo. V sobah, kjer se zadržujete dlje časa ali preživljate svoj prosti čas, namestite varčne žarnice ali neonske luči. Res je, da so dražje in je včasih treba počakati trenutek ali dva, da se prižgejo, vendar lahko z njimi prihranite veliko več, kot ste vanje vložili. Nenazadnje tudi trajajo nekajkrat dlje kot običajne žarnice.

In če najemate stanovanje? Naj vas ne bo sram podrobno spraševati, kakšni so stroški v stanovanju. Na osnovi izkušenj vam lahko namreč izdam, da se lahko stroški (ogrevanje, čiščenje, voda, različna zavarovanja, plačevanje hišnika itd.) za srednje veliko stanovanja razlikujejo tudi za 1, 2 ali celo 3 stotake. Zares! Zato sprašujte prej, preden se preselite. Pa čeprav le v sosednjo ulico.

Avtomobil - statusni simbol ali prevozno sredstvo?
Prav neverjetno je, kako zlahka velika večina ljudi porabi ogromne vsote za nakup novega

avtomobila, bodisi z gotovinskim plačilom bodisi z najetjem vse prej kot ugodnih kreditov. Običajen izgovor je potreba po prevoznem sredstvu, ponavadi pa je resnica vse prej kot taka - nov avto ima moj prijatelj/sodelavec/sosed, zato ga moram imeti tudi jaz in pika! Ni skrivnost, da ima Slovenija v zadnjih letih enega najboljših in najmodernejših voznih parkov v Evropi in da je avto na sončni strani Alp statusni simbol številka ena, toda zavedati se morate, da so statusni simboli za tiste, ki si to lahko privoščijo. Večina nas ostalih bi se morala zadovoljiti s tistim, kar ostane.

In ko boste sami sebe prepričali, da avtomobil zaradi svoje cene ni najbolj primerno sredstvo za tekmovanje z znanci in prijatelji, boste ugotovili, da pravzaprav ne potrebujete cestnih ladij z vsemi mogočimi aparaturami, ampak lahko za precej manj denarja kupite avtomobil, ki vam bo dolgo in zvesto služil. Pa še pri registraciji in porabi goriva boste privarčevali, da lažjega parkiranja niti ne omenjamo.

Glede na vedno višje cene motornih goriv lahko tudi na cesti storite precej za svojo denarnico. Redno, vsaj enkrat na mesec, preverjajte napolnjenost vaših pnevmatik. Podatke o optimalnem tlaku v pnevmatikah najdete v avtomobilskem priročniku, brezplačno pa lahko tlak preverite na vseh bencinskih črpalkah. Nepravilno (preveč ali premalo) napolnjene pnevmatike se bodo hitreje obrabljale, hkrati pa boste porabili več goriva. Isto velja za pravilno izbiro motornih olj. Nekatera, ne nujno najdražja, vplivajo na manjšo porabo goriva.

Na cesti nikoli ne pritiskajte plina do konca. Tako početje naj bo rezervirano za tiste, ki svoje osebne frustracije sproščajo za volanom, nikakor pa tuleč avtomobil ni znamenje varčevanja. Ne pospešujte in ne ustavljajte sunkovito, če to ni ravno nujno, hkrati pa se trudite ohranjati stalno hitrost z zmernim plinom. Mestna vožnja troši največ goriva prav zato, ker prihaja do nenehnih zaviranj in speljevanj. Če se le da, speljujte umirjeno in takoj prestavite v drugo prestavo, zavirajte pa pravočasno in z zmanjševanjem plina, na pa tako, da nasilno pohodite zavoro.

Nakupovanje - naše drobne radosti
Ste se že kdaj prijeli za glavo, ko iz trgovine razen visokega računa niste prinesli skoraj ničesar uporabnega? Sledi nekaj nasvetov, kako znižati take nepotrebne nakupovalne stroške.

V trgovino se vedno odpravite z listkom, na katerem naj bo seznam tistega, kar potrebujete. Nakupite samo stvari z listka in ne pregledujte polic z mislijo, da ste mogoče kaj pozabili. Če bi to doma nujno potrebovali, bi si zagotovo zapisali. Če potrebujete večje količine nečesa, na primer pralnih sredstev, počakajte na akcijske ponudbe in nato nakupite na zalogo. Na razprodajah kupujte le stvari, ki ste si jih že prej želeli, sicer vas lahko premami lažni vtis poceni nakupov in boste zapravili prav toliko ali pa še več kot če ne bi bilo popustov.

Draga darila niso dokaz pozornosti do naših bližnjih, pač pa naše nečimrnosti. Izkazovanje pozornosti bo prišlo tem bolj do izraza, čim bolj se boste za darilo sami potrudili. Če se le da in znate, naredite darilo sami. Tudi preproste stvari so lahko nekaj posebnega!Naj nakupovanje ne bo zdravilo za vašo depresijo ali slabo voljo. Raje se uležite ali pojdite v naravo ter počakajte, da vam črne misli izpuhtijo iz glave. Sicer se vam lahko zgodi, da bo vzrok za vašo naslednjo depresijo račun, ki ga boste prejeli za “zdravljenje” sedanje.

Ko sem že na dnu - kako spet na površje?
Štirje nasveti za štiri kroge (finančnega) pekla, v katerega ste padli:
• Skrbno si zabeležite vse odhodke, tudi najmanjše. Na koncu meseca podčrtajte tiste, ki so bili res nujno potrebni in poskusite v naslednjem mesecu skrčiti čim več tistih, ki niso bili nujni.
• Začnite z varčevanjem, pri katerem vam bodo premijo odtrgali že pri plači, tako da je ne boste niti dobili na račun. Tistega, česar nimate, tudi ne morete zapraviti. Ni treba, da varčujete astronomske zneske. Pomislite na to, da nekateri prodajalci ponujajo avtomobile srednjega cenovnega razreda že s plačilom tisočaka na dan.
• Opustite drobne razvade, ki povzročajo luknje v vašem žepu. Škatlica cigaret in kavica v restavraciji dnevno vas na leto staneta vsaj dvesto tisočakov. Pomislite, kaj bi lahko kupili za ta denar!
• Če so vaši dohodki prenizki tudi za osnovno preživetje, si poiščite dodaten vir zaslužka. Morda bo le nekaj dodatnih ur dela na teden dovolj, da boste bolj svobodno zadihali.

Zapomnite si: vaš cilj ne sme biti vedno višji dohodek, sicer boste ob večanju trošenja vedno plesali po robu. Vaš cilj naj bo uskladitev prihodkov in odhodkov. Le tako se boste lahko iskreno veselili dodatnih prihodkov ali povišice v službi. Še pred pol stoletja je bilo važno biti sit ter oblečen in ko se boste sprijaznili s tem, da ne morete imeti prav vsega, kar vidite v izložbah, boste ugotovili, da velika večina tega ni niti približno nujno potrebna za preživetje.

Zato naj se ženska v službi tudi oblači kot ženska. Z oblačilom sicer ne moremo nadomestiti lepega telesa ali urejenega obraza, vendar je oblačilo odraz naše osebnsti. V oblačilih se moramo počutiti dobro. Poslovna ženska ni manekenka iz privlačinih naslovnic raznih modnih revij. Tudi iz reklame kakšne blagovne znamke ne. Vedno upoštevajte pravilo: izogibajte se pretiranemu posnemanju trenutnih modnih zapovedi. Na delovnem mestu torej nikar ne nosite oprijetih hlač, vročih mini krilc, prenizkega pasu na hlačah, ne razkazujte popka in izogibajte se čevljem s preveč visoko peto.

In kakšna naj bo garderoba poslovne ženske?

Zelo praktičen, predvsem pa udoben, je kostim. Omislimo si lahko enega teliranega z krilom in drugega klasičnega s hlačami. H kostimu se lepo podajo bluze klasičnega ali srajčnega kroja. Izbirajte zadržane barve oz. take, ki se bodo skladale s kostimom. Da pa bo garderoba še bolj raznolika, si lahko po želji privoščte tudi obleko teliranega ali srajčnega kroja, ki jo bo lahko preprosto kombnirati z zgornjim delom vaših kostimov.

V zimskih dneh vam po prav gotovo prav prišel plašč. Ta naj bo nevtralne barve, ki se po možnosti poda vsem kosom oblačil v vaši garderobi. Za prehodne zimsko-letne dni pa si lahko omislimo kasičen ali bolj modni blazer.

Seveda ne smemo pozabiti na pletenine. Klasični modni kroji z različnimi vratnimi izrezi izgledajo zelo elegantno, čeprav prilegajoči kompleti žal niso primerni za polnejše postave. Predvsem pa si zapomnite, da je vedno pomembno biti zvest samemu sebi, tudi pri oblačilih.