Objektiv je nekakšen tulec sestavljen iz ohišja, leč in zaslonke. Pritrdi se na fotoaparat, oziroma je že vkomponiran vanj/nanj.

Objektiv je posrednik med podobo – svetlobo, ki jo fotografiramo in med medijem na katerega se bo odtisnila. Objektiv naredi fotografijo vidno. Zato ni čudno, da je objektiv najpomembnejši tehnični del fotoaparata.

Staro pravilo fotografije je, varčuj pri fotoaparatu, pri objektivu pa nikoli.

Objektive ločimo po goriščni razdalji in po svetlobni moči. Goriščnica nam definira kot zajema, svetlobno moč pa nam definira velikost odprte zaslonke, o kateri smo govorili v prejšnjem prispevku.

Glede na goriščno razdaljo ločimo objektive na širokokotne, normalne in teleobjektive.

Če se osredotočimo na zrcalno refleksne fotoaparate 35mm potem širokokotni zajemajo kot od 8mm do 40mm, normalni v območju okrog 50mm, teleobjektivi pa od 70mm naprej.

Normalni objektiv naj bi bil najbliže prikazu realnosti. Naj ne bi niti bližal niti oddaljeval predmetov fotografiranja. Širokokotniki oddaljujejo predmete oziroma zajemajo širše področje, teleobjektivi pa približajo predmete, oziroma zajamejo ožje kote.

Poznamo fiksne objektive (ti imajo le eno goriščnico) in zoom objektive, ki imajo možnost spreminjanja goriščne razdalje in s tem približujejo oziroma oddaljujejo kar želimo fotografirati. Dobra lastnost zoomov je v tem, da nudijo več fiksnih v enem, kar pomeni, da ni treba toliko menjavati objektivov. Vseeno pa fiksni slovijo kot boljši. Zakompliciran izdelek ima več možnosti napak kot enostaven.

Sam sem pristaš fiksnih objektivov. Glavna prednost fiksnega objektiva je v tem, da veš kaj imaš in se dejansko lahko skoncentriraš le na delo, na fotografiranje. Ni se ti treba ukvarjati z zumiranjem, ker se sam spremeniš v zoom in hodiš tja in sem, da prideš do neke idealne pozicije. Z leti izkušenj pride človek do spoznanja, da lahko v bistvu vse naredi s 35mm objektivom (če govorimo o zrcalno refleksnih full frame fotoaparatih).

Kdaj in kako uporabljati kakšen objektiv?

Najpomembnejše je, da si predstavljamo kaj želimo fotografirati in kakšno fotografijo smo si zamislili. Ko govorimo o izboru objektiva govorimo o vsebini, torej kaj bomo fotografirali (pokrajino, portret, šport, reportažo iz Senegala, luno, otroka ki se igra v peskovniku,…), o kompoziciji in izgledu samega končnega izdelka, to je fotografije.

Za lažje razumevanje izbora objektiva, oziroma goriščne zardalje objektiva navajam nekaj primerov fotografij naše Babice Zlatke, ki so bile fotografirane na 2 načina.

1.) Fotografiranje z iste točke (oddaljenost 5 metrov), in sicer z 28mm objektivom, 35mm objektivom (to sta širokokotna objektiva), 50mm – normalni objektiv in s teleobjektivi 80, 105, 135 in 200mm.

Namig: za povečavo kliknite na sliko
objektivi-01-28mm

razdalja 5 m, objektiv 28mm

objektivi-01-35mm

razdalja 5 m, objektiv 35mm

objektivi-01-50mm

razdalja 5 m, objektiv 50mm

objektivi-01-80mm

razdalja 5 m, objektiv 80mm

objektivi-01-105mm

razdalja 5 m, objektiv 105mm

objektivi-01-135mm

razdalja 5 m, objektiv 135mm

objektivi-01-200mm

razdalja 5 m, objektiv 200mm – od tu se potem približujemo objektu, glej spodnje fotografije

2.) Fotografiranje z istimi objektivi tako, da je babica Zlatka vedno približno enako velika. Ta način zahteva različne razdalje do predmeta fotografiranja. 200mm iz približno 5m do 28mm iz približno 70cm.

objektivi-02-135mm

135mm

objektivi-02-105mm-a

105mm

objektivi-02-80mm

80mm

objektivi-02-50mm

50mm

objektivi-02-35mm

35mm

objektivi-02-28mm

28mm

Kaj lahko iz tega zaključimo?
Opazujte velikost objekta, opazujte okolico, opazujte globinsko ostrino.

A – šport
Poglejte primer babice Zlatke z 200mm. Navadno se šport fotografira na tak način, da uporabimo teleobjektiv, ki ima tako ozek kot, oziroma približa dogajanje. Ampak takšna goriščnica zbije perspektivo tako, da ni več pravih razmerij med oddaljenostjo nosu do ušesa. Seveda se lahko fotografira šport tudi na druge načine.

B – portret
Klasični portretni objektiv je 85mm. Poglejte si bližnji posnetek (iz skupine 2) z 80mm objektivom. Takšna goriščnica ne zbije perspektive; je še vedno dokaj normalna in realna.

C – pokrajina
Navadno se za pokrajino uporablja širokokotne objektive, saj z njimi zajamemo večje/širše območje. Če hočemo zajeti ožje območje, so primernejši teleobjektivi. Babica na razdalji 5m z 28mm lepo pokaže pokrajino. Dramatičnost pa naredijo ekstremni širokokotniki (20mm in manj).

D – reportaža iz Senegala
Nekateri prisegajo na širokokotnike na zoome nekje od 17-35mm, drugi na fiksne 24, 28 ali 35mm. Odvisno za kakšno feportažo gre. Ekstremni širokokotniki dramatizirajo situacijo s tem da popačijo perspektivo. Stvari so navadno razvlečene in razpotegnjene. Medtem npr. 35mm, ki se šteje za nekakšno fotoreportersko normalo, ne popači ampak zahteva od fotografa večje znanje in občutek na področju kompozicije. Fotografije s tem objektivom so kmalu dolgočasne, če se ga ne uporablja na prefinjen način.

E- otrok, ki se igra v peskovniku
Spet odvisno kaj bi radi prikazali. Če hočemo zajeti še vso okolico, potem je bolje uporabiti široki kot. Če bi radi le nasmehe in s tem izolirali subjekte iz okolice je potrebno poseči po teleobjektivu.

Zaključek

Širokokotniki prej dramatizirajo situacijo, ampak tudi spuščajo v kader več okolice (razne električne žice, smetnjaki, …), ki pa je kmalu lahko za nekoga moteča. Zato je s tele objektivi lažje vse moteče dejavnike izločiti iz kadra. Normalni objektivi so nekje vmes.

Predlog se glasi:
Začetnik naj se najprej preizkusi kar s kit objektivom, ki je navadno priložen ob nakupu aparata. Tako se spozna z različnimi goriščnicami. Hkrati je dobro imeti en normalni objektiv, ki dopušča igranje z globinsko ostrino in zahteva večji vložek kar se tiče kadriranja.

Skratka, igrajte se. Uživajte v fotografiranju. Digitalci so – kar se tega tiče – genialna stvar, saj se vse takoj vidi na monitorju. Če se vam je med branjem pojavilo kakšno vprašanje, ga lahko zastavite spodaj v komentarjih.

Naslednjič: Foto abeceda: kompozicija