Jaz ne morem več v temi živet,
jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet,
zdaj ne rabim več ostalih stvari,
samo še svoje sanje in človeka kot si ti…..

….ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce,

jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.

Moški in ženska.

Ljudje, morda celo moški in ženske zase, gledamo drugače na odnos moškega in ženske, na njegovo vlogo v našem življenju.

V mojem življenju, na splošno v življenju kateregakoli moškega in katerekoli ženske, je zame to najbolj bistven odnos, ki ga vzpostavimo v svojem življenju.

Ravno ta odnos, odnos med moškim in žensko, doživlja v zadnjih dveh, treh desetletjih precejšnje krize. Nasploh v svetu. Današnji svet je svet materializma, potrošništva, kjer se vse ocenjuje z vidika cene. Cena je merilo vrednosti, zato se želi določiti cena vsemu. Tudi necenljivemu. Vse je dobilo kriterije, ki določajo sprejemljivost. A ti kriteriji vedno manj odražajo tisto, kar je dejansko pomembno, in vedno bolj tisto, kar je odraz zunanjega.

Drugi nam določajo, kaj je za nas sprejemljivo, kaj ima za nas vrednost. Tako je tudi v odnosu moški ženska.

Srce ni več pomembno, pomembno je vse ostalo.


KDO SPLOH POTREBUJE DRUGE LJUDI?

Človek si lahko prizna ali ne, a dejansko brez odnosov z drugimi ljudmi izgubi svojo človeškost. Potem je še samo bitje, ki se bori za preživetje. Kar nas dela človeške, so drugi ljudje.

Bistvo odnosov je ravno v tem. Z njimi ali preko njih uresničujemo del svojega človeškega jaza, ki ga ne moremo realizirati sami, del nas samih, nekaj, kar je v naši notranjosti kot potencial, a dejansko ne more biti nikoli del našega življenja, če vanj ne vključimo drugega človeka.

Paleta teh odnosov je seveda široka, ker so naše vloge tako zelo različne.

Zakaj razumemo to takrat, kadar gre za odnos starša do otroka, v odnosu do svojih otrok? Zakaj je to tako nesprejemljivo ali nepotrebno, če gre za odnos moški ženska?

Vsi imamo potencial starševske ljubezni v sebi, vsi smo »potencialno« starši. A odnos in vse, kar iz njega sledi, se razvije šele takrat, ko imamo otroka. Takrat začutimo odgovornost do tega majhnega bitja, takrat ne moremo misliti na nič drugega, kot kako bi pomagali jokajočemu otroku, takrat čutimo v celoti svojo nemoč, takrat »zrastemo« za decimeter, ker smo tako ponosni na svojega otroka. A tako je z vsemi odnosi, v katere vstopamo v svojem življenju. Še posebej velja to za odnos moški ženska. Zakaj izpostavljam ta odnos?

Gre za primarno določenost, primarni odnos, nekaj, kar je vzpostavila kot naravno ravnovesje in način preživetja vrste kot takšne narava sama.

Ljudje smo skozi zgodovino vzpostavili čisto posebne kulturne, vzgojne, verske in kaj je še takšnih okvirjev in omejitev, ki so razdelili naravno enotnost moškega in ženske v umetno ločenost naravne celovitosti. Obstaja drugačnost, različnost moškega in ženske, a hkrati obstaja enkratna naravna simbioza in s tega vidika celovitost. Seveda na nižjih razvojnih stopnjah izključno z namenom ohranitve vrste, a na človeški ravni izven tega prvotnega namena.

Okvirji, ki so rezultat človeškega razmišljanja in omejitev uma samega v določenih časovnih obdobjih ali načinov manipulacije, ki so zrastli iz te omejenosti, so vedno premakljivi.

Kar je bistveno je, da je spol tisto, kar obstaja s trenutkom našega rojstva za vse ljudi. Z vidika drugih ljudi se ne rodimo v prvi vrsti kot človeško bitje, ampak kot fantki (moški) in punčke (ženske).

Spol je tisto, kar nas v nadaljnjem življenju v največji meri določa.

Primarnost seveda ni vezana na stalnost ali trajanje. Primarnost pomeni, da gre za odnos, ki izpolnjuje v najbolj primarni biti to, kar sami nimamo in iščemo pri drugih ljudeh. Šele v odnosu z moškim sem lahko v celoti ženska ali izživim sama sebe kot žensko. Samo v odnosu z žensko sem lahko v celoti moški in izživim samega sebe kot moški.

SPOLNOST KOT NAJBOLJ POMEMBEN DEL ODNOSA MED MOŠKIM IN ŽENSKO

Seveda je v tem kontekstu spolnost izredno pomembna, saj predstavlja velik del odnosa med moškim in žensko.

Če je spolno življenje zadovoljivo za oba, potem v odnosu ni tako pomembno; če ni zadovoljivo, predstavlja največkrat najbolj pomemben del odnosa moškega in ženske.

Zadovoljiva in aktivna spolnost je ena izmed ključnih dejavnikov zdravega življenja človeka nasploh.

Njen pozitiven vpliv tako na zdravje kot na kvalitetno življenje in staranje, kot najbolj bistven življenjski proces in sestavni del življenja, je ključnega pomena za kvalitetno staranje, premagovanje problemov, ki jih prinaša staranje in ohranjanje zdravja v pozna leta.

Seveda to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi po zaključku naše »reprodukcije« (ko ne želimo ali ne moremo imeti več otrok). Hkrati to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi, ko nismo več mladi ali srednjih let.

Takšno gledanje na spolnost izhaja iz napačnih predstav, da je njen osnovni namen sama reprodukcija. Seveda tako moški kot ženske izgubimo svojo reproduktivno sposobnost (sposobnost potence, oploditve, donositve, kvaliteta semena, ipd.), a to še ne pomeni, da izgubimo spolno slo ali poželenje in spolno moč. Spolnost namreč nima samo namena reprodukcije, ampak večanja spolne energije kot primarne energije v človeku in vzajemnega uživanja.


Sposobnost zadovoljitve partnerja ni vezana na reprodukcijsko sposobnost. Le zakaj pravijo moški, da je seks s starejšo žensko boljši? Le zakaj so starejši moški (največkrat) boljši ljubimci? Verjetno nam čas prinese izkušnje, sposobnost »poslušanja« drugega in predvsem sposobnost lastnega uživanja.

Seveda se spolnost spreminja. Tako kot vse v življenju. Če smo pri tridesetih lahko prekrokali celo noč in naslednji dan nadaljevali z delom, kakor da ni nič, je to pri petdesetih (ali kasneje) težje. Če smo se pri tridesetih z lahkoto dotaknili prstov na nogi, bo pri petdesetih to že malo težje.

Staranje. Staramo se vsi. Od rojstva dalje.

A nekje do petindvajsetih imenujemo to razvoj, potem nekaj časa ne govorimo o tem, po štiridesetem pa začnemo govoriti o staranju. Staranje na takšen način povezujemo samo z našimi manjšimi sposobnostmi (predvsem telesnimi) in ne v prvi vrsti s spremembami. Staranje je lahko zelo različno. Lahko je kvalitetno staranje ali ne. Kakšno bo, je odvisno predvsem od nas. In našega odnosa do sebe.

Ta odnos do sebe vpliva tako na kvalitetno staranje kot na našo spolnost. Gre za vzajemen vpliv.

Če skrbimo zase (zdrava prehrana, dovolj gibanja, treniranje vseh mišic in možganov, odprtost za spremembe ali prilagodljivost, ipd.), bo naše staranje kvalitetnejše in naša spolnost boljša. Boljša spolnost bo vplivala nazaj na proces staranja, ki bo vključeval manj problemov, in na boljše zdravje.


Zavedati se moramo, da so spremembe v spolnosti normalne. Spolno poželenje ni vedno enako, a bistveno je, da v odnosu vzdržujemo medsebojno privlačnost. Tudi spolna moč ni vedno enaka. Prisluhnimo sebi in normalnim nihanjem tako spolne moči kot spolnega poželenja.

Med partnerji je bistven odprt in odkrit pogovor, kjer partnerju ne smemo vzbujati občutka krivde, nemoči ali odrinjenosti. Hkrati se moramo zavedati, da se spolnost ne začne in ne konča s samim spolnim odnosom. Začne se že zjutraj in traja skozi ves dan. Gre za nasmeh, pogled, dotike, majhne nežnosti. Gre za naklonjenost, intimno povezanost z osebo, nagajivost in razigranost. Gre za pomoč, sočutje, občutek za človeka.

Ja, gre za ljubezen. Nedvomno bistvena sestavina spolnosti.

Spolnost brez čustev namreč ne more dajati niti približno to, kar daje spolnost, kjer so vključena čustva. Zakaj ne? Ker spolnost ni samo telesni odnos, ampak predvsem čustven odnos. Predajanje, jemanje, dajanje, čutenje, občutenje…Ne zadovoljuje samo telesno, ampak predvsem čustveno.

IN KJE JE TU SRCE?

Če govorimo o spolnosti za celo življenje, potem ne govorimo o spolnosti, ki je (ali njena kvaliteta) pogojena samo in izključno s telesno privlačnostjo.

Mnogo ljudi (mlajših) danes meni, da je bistvena telesna privlačnost, če želimo imeti kvalitetno spolno življenje. Kako zelo napačno razmišljanje! Dejstvo je, da bi bila v tem primeru spolnost vezana samo na mlada, lepa telesa, ker telesna privlačnost, posebej takšna, kot jo slikajo danes mediji, ne more obstajati izven popolnega telesa.

Popolno telo je seveda samo mlado telo, ki je brezhibno. Tudi vsa mlada telesa niso brezhibna. Kaj lahko na osnovi takšnih predispozicij sklepamo? Da ni lepe (ali sploh ni) spolnosti, če nismo lepi in mladi, če ni telesne privlačnosti?


Odgovor se skriva v spolnosti sami.

Spolnost ni fizična, spolnost je predvsem čustvena.

Oči so zrcalo duše in vrata v naš čustven svet, v našo notranjost, v naše srce. Takrat, ko se ljubimo in imamo spolni odnos z ljubljeno osebo, začutimo intimnost bližine človeka, ki ga imamo radi, najbolj. Če se gledamo v oči, dejansko »vstopimo« drug v drugega, dovolimo drugemu, da vstopi v našo dušo, v naše srce v trenutku največje predanosti, največje intimnosti in razgaljenosti. In hkrati sami vstopimo vanj, v njegovo srce in dušo.

To je bistvo intimnosti, ki jo lahko vzpostavita v svojem odnosu moški in ženska. To je bistvo pripadanja, ki bi jo naj opredeljeval ta odnos.

Zato ni telo tisto, ki omejuje našo spolnost v letih, ko nismo več niti mladi in niti telesno privlačni po kriterijih, ki jih vsiljuje današnji svet.

Sami sebi postavljamo omejitve.