Kadar razumemo nekoga, pomeni to v najširšem smislu dojemanje njegovega zaznavanja določene stvari, problema, vidika oziroma neke informacije v širšem. Če je nekaj predmet nasprotnega razumevanja, razlaganja in torej predmet pogovora med dvema osebama, pomeni v bistvu razkorak med sporočilom, kot ga dojema ena in druga oseba. Večkrat se nam dogaja, da smo s svojimi besedami odzvali pri drugi osebi drugačno reakcijo, kot smo jo pričakovali. Druga oseba je naše besede razumela ali zaznala drugače, kot je bil naš namen.

Zato se moramo zavedati, da nismo mi tisti, ki smo avtor sporočila, ampak oseba, ki je to sporočilo sprejela. Nerazumevanje tega je eden izmed glavnih problemov v komuniciranju.

Takrat, ko v pogovoru v resnici razumemo, pomeni, da razlika med izražanjem vsebine sporočila in sprejemanjem vsebine sporočila izgine. Če se torej postavimo na stališče, da smo znotraj komunikacije mi tisti, ki imamo jasno sliko predmeta pogovora, medtem ko se drugi osebi ne »sanja«, kaj pravzaprav govorimo, stojimo zelo daleč stran od poenotenenja vsebine sporočila med nami in drugo osebo. Problem je torej v nas. Lahko gre za čisto preprosto vsiljevanje svoje resnice, svojega prav, sogovorniku.

Pri tem ne upoštevamo, da vse, kar zaznavamo iz zunanjega sveta in sprejemamo v svoj svet, predstavlja izključno samo našo osebno, subjektivno resnico.

Vse, kar zaznavamo, vstopi v nas skozi naš sistem vrednot in znanja. Vrednote in znanja so različna.

Se čudite, zakaj je za razumevanje med partnerjema pomembna skladnost njunih vrednot? Pa poglejmo, kaj bi morala partnerja upoštevati v medsebojni komunikaciji.

ZAKAJ BI SE SPLOH POGOVARJALA? SAMO KREGAVA SE!

Morda bi morali najprej opredeliti, kdaj je pogovor med partnerjema uspešen. Seveda govorimo o pogovorih med partnerjema, kjer gre za usklajevanje nasprotnih mnenj, stališč oziroma za problem, ki ga poskušata partnerja rešiti s pogovorom.

Prav gotovo je že v tej usmeritvi najboljše izhodišče za uspešen pogovor.

Če se namreč želimo o določenem problemu pogovoriti skupaj s partnerjem, smo usmerjeni k rešitvi tega problema skupaj s partnerjem.

V tem smislu že v izhodišču nastopamo enakopravno in odgovorno, kot odrasla oseba. V bistvu gre za ugotovitev : Imava problem (ne »imaš problem«), dajva ga skupaj rešit (ne »rešil ti ga bom«, ne »reši mi ga«).

Naslednja stvar, ki se je moramo zavedati je, da nastopamo odgovorno v dialogu.

To pomeni, da smo dovolj zreli, da odkrito povemo svoje stališče, svoje menje, kot rezultat tistega, kar mislimo, kar občutimo, in smo hkrati odprti za mnenje partnerja. To pomeni, da mu moramo dati enako možnost, da tudi sam predstavi svoje mnenje oziroma stališče. Rešitev ne bomo dosegli, če bomo samo navidezno poslušali njegovo mnenje, a še dalje vztrajali za vsako ceno na svojem stališču.

Oba partnerja prevzameta odgovornost za skupno rešitev. Najmanj, kar predstavlja rešitev, je kompromis med njima.

Saj poznamo tisto staro »vsak nekoliko popusti«. Če imata oba občutek, da sta pridobila s pogovorom, potem sta dosegla celo več kot kompromis.

Eden izmed vzrokov neuspešnih pogovorov med partnerjema je nepoznavanje osnovnih pravil in etike pogovora med dvema osebama. Vsak partner mora imeti, kot smo omenili predhodno, svobodo izbire, da izrazi v pogovoru svoje stališče. Gre za zadovoljitev ene izmed zelo pomembnih potreb človeka, potrebe po svobodi. Če v odnosu zadovoljujemo to potrebo na odgovoren način do sebe in do partnerja, pomeni, da imamo možnost povedati, kar želimo in takrat, ko želimo. To potrebo zelo težko zadovoljujemo, če eden izmed partnerjev zadovoljuje svojo potrebo po moči na neustrezen način oziroma nedogovorno do drugih in v končni fazi do sebe. Takšen partner zadovoljuje potrebo po moči z neobčutljivostjo za potrebe drugega partnerja, agresivnostjo, kritizerstvom, zasmehovanjem, dominiranjem v razgovoru, seganjem v besedo in podobno.

Seveda v pogovoru ne bomo uspešni, če bomo kritizirali značaj človeka. Kolikokrat se pogovor obrne v prepir, ki ima v celoti destruktivni značaj. Besede »kako si lahko tako neumna«, »čisto brez čustev si«, »nisem še videla take lenobe«, »kako si lahko tako površna«, in podobno, ne bodo vodile smer pogovora v rešitev. Z njimi namreč prizadenemo človeka, saj kritiziramo njega osebno, njegov značaj, in ne njegovega vedenja, ki nas moti ali se z njim ne strinjamo. V pogovoru izhajajmo iz sebe in svojih občutkov. Najbolje, da povemo, kako smo se počutili ali se počutimo ob ravnanju partnerja. Prepir ni sam po sebi napačen, ampak mora biti konstruktiven. Če ugotavljamo, da smo v določenem trenutku preveč čustveno nestabilni, ali nas določeno čustvo v celoti obvladuje, počakajmo z razgovorom ali ga preložimo na naslednji dan, ko bomo vse prespali. Kako smo lahko konstruktivni v dialogu, če smo tako besni, da bi lahko nekomu »vrat zavili« (izključno plastični prikaz stanja).

POSLUŠANJE JE SAMO DRUGA STRAN POGOVORA

Če smo iskreni do sebe, potem vemo, da lahko poslušamo in »poslušamo«. Če želimo biti uspešni v pogovoru, v dialogu s partnerjem, potem seveda ne smemo samo »poslušati«. Takšno »poslušanje« dejansko pomeni dve obliki poslušanja :

Pasivno poslušanje : v bistvu ne poslušamo, ampak se pretvarjamo, da poslušamo. Če seveda ne poslušamo, dejansko ne moremo zaznati sporočila, ki nam ga partner posreduje.

Na ta način odražamo tudi naš interes do same vsebine pogovora in dajemo partnerju neverbalno sporočilo, kako nepomembna je za nas vsebina pogovora.

Seveda je v celoti razumljivo, da nismo vedno razpoloženi za pogovor. Odkritost je na mestu. Povejmo partnerju, da trenutno nismo razpoloženi, ne moremo. Če ne gre za vprašanje, ki je v tistem trenutku življenjskega pomena, nas bo partner razumel in sprejel naše stališče. Pomembno je, da izhajamo iz sebe. Ne rečemo »sedaj mi pa res ni do tega, da bi se s tabo pogovarjal« ali »crknjen sem kot vol, zdaj pa mi še ti težiš s svojimi problemi«. Pojasnimo, da smo utrujeni, da razumemo partnerjevo potrebo po pogovoru, a da trenutno nismo sposobni pogovora.

Selektivno poslušanje : v tem primeru poslušamo partnerja, a slišimo samo tisto, kar želimo slišati. Kar želimo slišati je lahko vsebina pogovora, ki nam ustreza, ali vsebina, ki nas iritira na določen način in bi lahko bila predmet konflikta, ki ga želimo doseči (ali zaradi tega, ker se v bistvu ne želimo pogovarjati, ali zaradi tega, ker nam ustreza napad kot način obrambe). V vsakem primeru takšno poslušanje ne daje možnosti, da bi zaznali sporočilo partnerja v celoti, ali na način, kot nam ga je partner želel predstaviti. Rešitev problema ne prinese, tako kot ne pasivno poslušanje.

Kako potem poslušati? Najboljši način poslušanja je aktivno poslušanje. Tu sta aktivna oba partnerja, tisti, ki govori in tisti, ki posluša.

Partner, ki nam želi predati neko informacijo, sporočilo, mora najprej poiskati sporočilo v sebi oziroma vsebino sporočila, ki bi naj izrazila njegove misli, mnenje, občutke,ipd.. Če nam ga želi prenesti, ga mora glasno izjaviti (povedati na glas). Drug partner mora to sporočilo razvozlati.

Če ga bo razvozlal pravilno, tako kot je bilo sporočeno, bo razumel, kaj mu je želel partner povedati. V primeru, da ga ne bo razvozlal pravilno (ne bo ga razvozlal tako, kot je bilo sporočeno), se lahko komunikacija pretrga.

To je problem, ki smo ga izpostavili že na začetku. Tisti, ki sporočilo sprejema, ga ne razume tako, kot je bilo mišljeno, kot ga je razumel tisti, ki je sporočilo prenesel.

Pri aktivnem poslušanju partner, ki sporočilo sprejme, poda ali izrazi svoje razumevanje tistega, kar je slišal, s svojimi besedami. Gre za preizkus, ali je razumel pravilno sporočilo, ki ga je prejel, in torej razumel, kaj se dogaja v notranjosti partnerja, ki je sporočilo oddal. Tisti, ki sporočilo sprejme, ne podaja nobenega svojega mnenja, ne sodbe, sklepa, kritike, dokaza, razlage in vprašanja. Pove samo in izključno tisto, kar je razumel iz sporočila.Takšno poslušanje že v samem poteku razgovora izloči možnost napačnega razumevanja sporočila partnerja, vzpodbudi partnerja, da razvija svoje misli globje in v širino, se bolj odpre, in se iznebi občutka nelagodja, ki bi mu jo lahko vsebina sporočila pomenila (primer pogovori o spolnosti, ki še vedno med partnerji vzbujajo občutek nelagodja). Prav tako se partner, ki posluša, lažje vživi v čustva, občutke in razmišljanje prvega partnerja. Lažje torej razume. Seveda takšno poslušanje v celoti izloči možnost pasivnega in selektivnega poslušanja. Na ta način je poslušanje samo druga, zrcalna stran pogovora.

Dodatna prednost takšnega pogovora je, da v primeru pristopa k partnerju zaradi določenega lastnega problema (n.pr.: imamo problem v službi, iz katerega ne vidimo rešitve, in se želimo pogovoriti s partnerjem), reši partner skozi aktivno poslušanje problem sam. Partnerjev odsev besed prvega partnerja da temu jasnejšo sliko situacije in boljši pregled nad samim problemom. Spodbudi ga, da sam razmišlja o problemu, si skuša oblikovati svojo oceno o problemu in ga sam rešiti. Za sam odnos med partnerjema ni pozitivno, če imata v sebi negativne občutke, ki jih poskušata zatreti, pozabiti ali misliti na kaj drugega. Največkrat se zgodi, da izbruhnejo nekontrolirano, predimenzionirano, takrat, ko ne pričakujemo. Takšnih negativnih občutkov se najlažje znebimo, če zberemo pogum in o njih odkrito spregovorimo. Aktivno poslušanje nam lahko pri tem pomaga. Utrdi odnos med partnerjema in daje tako enemu kot drugemu občutek, da smo si v oporo, ko jo potrebujemo. Takšni pristopi povečujejo naklonjenost do partnerja, večjo povezanost, zaupanje in intimnost med njima.

Aktivno poslušanje je možno samo v primeru:
– če si zares vzamemo čas za poslušanje
– smo res pripravljeni pomagati v tistem konkretnem trenutku
– smo pripravljeni sprejeti občutke in misli partnerja, ne glede na to, kakšne so (ne sodimo, ne kritiziramo, ampak samo sprejemamo; ne ukvarjamo se s tem, kar bi sami občutili, ali bi moral po naše občutiti partner)
– zaupamo partnerju, da je sposoben rešiti sam problem (postavimo se v pozicijo pogovora dveh odraslih ljudi)
– se zavedamo, da se občutki spreminjajo
– gledamo na partnerja kot na osebnost v celoti

Seveda moramo v tem trenutku pozabiti »nase«, na svoje probleme, na morebitne posledice odločitev partnerja.

Aktivno poslušanje spreminja tudi nas same.

Ne gre za poslušanje samo, gre za razumevanje sočloveka ob sebi.

Takrat, ko poskušamo videti svet z očmi drugega človeka, ga razumeti, izpostavimo na določen način svoja stališča in svoje poglede. Takrat, ko v resnici razumemo, ko se odpremo za izkušnjo drugega človeka, se pojavi potreba po pretehtanju lastnih izkušenj, pogledov, stališč.

Spremembe so vedno negotovost, tveganje in zato nosijo s seboj tudi strah. A biti pripravljen se spremeniti, pomeni biti odprt za osebnostno rast. Rast kot človek. In to je pravzaprav… človeško.