Že v Fiskardu sva pogledovala proti Itaki. V Homerjevi Odiseji deluje precej skrivnostno, zato sva se tudi ob pogledu nanjo počutila precej zgodovinsko. To je tisti občutek, ki ga doživimo ob pogledu na nekaj, kar nam je bilo poznano le iz pripovedovanj in zgodb. Tri dni sva kuhala odločitev, ali jo mahneva tudi na Itako, čeprav je bilo že prvi dan jasno, da je ne bova izpustila za nobeno ceno. V času lorda Byrona, ko je bilo turistične gneče še manj, je veliki pisatelj zapisal: “Če bi Itaka pripadala meni, bi tu zakopal vse svoje knjige in otoka ne bi nikdar več zapustil.”

tipična grška gostilnaItaka je skrivnosten otok. Majhen, hribovit, lep. Po nekem napačnem podatku, da je na otoku avtokamp in da se v Grčiji lahko prespi pravzaprav kjer koli, če nikogar ne motiš, sva se na Itako podala z avtodomom. Še sreča, da je najina hiša na kolesih majhna in okretna, drugače bi tam nekje tičala še danes. Iz pristanišča Piso Aetos na zahodni obali sva se najprej odpeljala v glavno mesto Vathi. Itako Grki nekako varujejo zase. Kar je za nekatere od nas turistov še bolj privlačno. Velikih hotelov na tem mitičnem otoku ni. Videl sem enega manjšega, nekaj apartmajev in nekaj zelo lepih vil, ki jih oddajajo petičnim turistom. Tudi avtokamp na vzhodni obali v zalivu Filiatro ni to, kar naj bi bil. Sicer pa tudi ozka cesta iz Vahtija do zaliva Filiatro vodi navkreber in navzdol med starimi hišami, kjer se lahko udobno srečata le dva tovorna osla. Pri srečanju dveh dvonožnih oslov, enega v avtodomu in drugega v Renaultu Espaceu, ki je vozniški izpit opravil na prostranih nizozemskih ravnicah, postane situacija nerešljiva kot gordijski vozel. Zagozdili smo se tako perfektno, da je vozel presekal šele domačin taksist, ki se je ob spremljavi hupe, vpitja in divjega mahanja zrinil med obema in tako dal vedeti, da je nemogoče mogoče.

Iskanje sanjskega zaliva

zaliv Skinos na otoku Itaka

Ko sva le nekako pririnila do zaliva Filiatro, sva našla prašno parkirišče, desetine pretežno mladih kopalcev, zasilen lokal, nekaj malih šotorov in velik znak, ki je prepovedoval šotorjenje. Natakar v lokalu je razložil, da tukaj kamp je, ampak da je kampiranje prepovedano in da vsako noč pride policija in naredi red. Svetoval je, da se zapeljeva v sosednji zaliv. Mislim, da se je bal, da bova midva poklicala policijo, ker sta bila nered in hrup že popoldan neznanska. Zvečer in ponoči se je gotovo le še stopnjeval, upoštevajoč, da je bila sobota in da je Itaka nekakšno pribežališče in skrivališče domačinov pred uradnim množičnim turizmom. Sosednji zaliv je bil seveda dosegljiv le s čolni, zato sva križarila nazaj do Vathija in se tam usmerila na sever proti zalivoma Minimata in Skinos.

s skuterjem po otoku ItakaV Minimati, kjer se asfaltirana cesta konča, mi je nekako le uspelo stlačiti avtodom v grmovje toliko, da je ostala ozka cestica prevozna. Potrdilo se je pravilo, da bolj ko je narava nedostopna, toliko bolj romantična postane. Malo pred sončnim zahodom sva na plaži ostala sama in uživala toplo grško noč v popolnem miru. Ker sem že malo iz prakse, sem se okoli polnoči zelo čudil, ko sem slišal prihajati avtomobil. Vendar mi je Zlata, ki nima tako slabega spomina, takoj razložila, da je popolnoma jasno, da bodo v tako romantičen zaliv prihajali zaljubljenci. Slišal sem pripeljati še dva, potem sem, potolažen, da le ne gre še vse k vragu, mirno zaspal.

Čudovita panoramska cesta

panoramska cesta po ItakiNaslednje jutro je bilo eno najlepših grških. Dan sva namenila klatenju po otoku. Nekako nama je uspelo najeti skuter, ki naju je ob težkem sopihanju zvlekel 550 metrov visoko nad zaliv Molou do samostana Kathari. Pogled na zaliv in mesto Vathi, ki se je skrivalo pod dvigajočimi meglicami, je bil čudovit. Zdaj vem, da bi bilo bolje, če bi se po tej cesti peljala v smeri navzdol proti Vathiju, ker bi imela lep pogled ves čas pred seboj. Pot od Agrosa do Anogija in Stavrosa ter nazaj mimo Kaliyvije in Lefkija proti Vathiju je ena najlepših panoramskih cest na Jonskih otokih.

Jorik Zalar z Odisejem na otoku Itaka

V Anogiju stoji lepa bizantinska cerkvica, a bolj zanimiv je Stavros. Nedaleč od mesta so odkrili razvaline, kjer je morda stala Odisejeva palača. Pod mestom je zaliv Polis, kjer naj bi bilo staro pristanišče antične Itake. Stavros je prijetno mestece z  lepim senčnatim parkom s kipom Odiseja in zemljevidom njegovih popotovanj. Tu sta tudi dve ali tri prijetne restavracije. Iz Stavrosa sva se spustila do morja v Frikes in naprej v Kioni. V tem malem ribiškem kraju smo se znašli vsi turisti, ki smo prebrali skriven namig v turističnih vodnikih, češ da je to ribiško mesto nepokvarjeno in da tja le redko zaidejo turisti. Gneča je bila večja kot pred Namo v Ljubljani.

Čez Kefalonijo na Zakintos

trajekt med otokoma Kefalonijo in ZakintosomMed Itako in Zakintosom ni neposredne trajektne povezave, zato sva se morala najprej vrniti na Kefalonijo. Trajekti med otoki, s katerimi sva potovala doslej, so vozili bolj prazni kot polni, za trajekt, ki povezuje Itako in Kefalonijo, pa je bil naval neverjetno velik, zato je vozovnice dobro kupiti kakšna dva dneva prej, kot sva to k sreči storila midva. Iz Kefalonije vozi trajekt iz pristanišča Pesada na otok Zakintos v Agioa Nikolao dvakrat na dan, ob 7.45 in ob 17.30. Iz Agia Nikolao v Pesado na Kefaloniji odpelje ob 9.45 in ob 19.15. Vozovnico sem v Samiju kupil že nekaj dni prej, a brez potrebe. Na trajektu smo bili le dva avtodoma in en osebni avtomobil.

Preberite tudi: Jonski otoki: Lefkada | Jonski otoki: Kefalonija | Jonski otoki: Zakintos