Pripotovala sva na skrajni jug najine poti, na ozeleneli otok, ki je dobil ime po mitološkem junaku Zakintosu, sinu arkadijskega vladarja Dardana. Na jugovzhodnem delu otoka se razprostirajo rodovitne ravnice, kjer uspevajo oljke, agrumi in vinska trta, zahodna obala pa je izrazito strma, z visokimi klifi, ki se proti notranjosti otoka nadaljujejo v hribovito razgledno pokrajino. Med vsemi obiskanimi jonskimi otoki je Zakintos turistično najbolj oblegan. Že Benečani so mu pravili “Fiore di Levante”, Roža vzhoda, danes pa turisti, ki se jim uspe premakniti iz varnih hotelov, občudujejo morske želve, staro nasedlo ladjo sredi ene najlepših plaž in znamenite modre jame. Vse to in še več sva si seveda ogledala tudi midva.

Trajekt pristaja v Agios Nikolausu, od koder sva se odpeljala v petnajst kilometrov proti jugu oddaljenemu avtokampu Alykes, ki so nama ga svetovali znanci. Najprej ni naredil prav dobrega vtisa, a kmalu sva ugotovila, da ima vse, kar potrebujeva za prijetno bivanje. Nasproti kampa, v smeri plaže, ki ni oddaljena več kot sto metrov, je kavarnica z malim bazenom, kjer se lahko gosti kopajo brezplačno, kar je idealno za starše, če želijo v miru kaj spiti in pojesti, medtem ko so otroci na vidiku in ne morejo uiti iz polja nadzora. Mesto Alykes, veliko skrpucalo s turistično ponudbo vsega, razen grškega, je od avtokampa oddaljeno deset minut počasne hoje. Na mestnih ulicah najdemo klasično ponudbo plastičnih sončnih očal in kitajskih restavracij, vse je ugodno in poceni, kakovost pa je v drugem ali tretjem planu. Tja oditi na dopust je po mojem mnenju komaj kaj bolje kot ostati doma. Turistična ponudba je manufakturna in množična, a eksotičnim zanimivostim otoka se je nemogoče odreči. Midva sva taborila v avtokampu tri dni in se vsak dan odpeljala raziskovat posebnosti otoka, ki jih ni malo.

Želve brez pravice do vpisa v zemljiško knjigo

mesto ZakintosPrvi dan sva se v glavno mesto otoka, ki se prav tako imenuje Zakintos, in najprej za vsak primer že tri dni vnaprej kupila karto za trajekt na Peloponez (Zakintos−Killini) Trajekti vozijo pogosto, so pa tudi polno zasedeni. V mestu sva se trudila najti turistično agencijo, da bi izvedela, kje in kako se najbolje vidijo velike želve Carreta carreta, zaradi katerih sva sploh obiskala ta otok. Želve zrastejo več kot meter v dolžino in tehtajo več kot 100 kilogramov. Domačinom se te želve očitno niso zdele pretirano dragocena vrsta in so na njihovi, torej želvji plaži zgradili največ hotelov ter jo poimenovali Laganas. Želve pač nimajo pravice do vpisa v zemljiško knjigo in gradnji hotelov niso mogle oporekati, ker niso bile “stranke v postopku”.

Zakintos - želvaPravzaprav te želve sploh ne živijo tu, ampak po vsem Sredozemlju. Po nekaterih podatkih se preselijo na obale Afrike, a po besedah muzejskega vodnika se to samo dobro sliši, ni pa dokazano. Od junija do konca avgusta samičke ponoči prilezejo na obalo in v mivko zakopljejo jajčeca. Čez dva meseca se izvalijo mlade želvice, ki odplavajo proti afriškim obalam in se vrnejo čez trideset let, da spet odložijo jajčeca na isto plažo. Razlog, da odlagajo jajca prav na Laganasu, je v tem, da je mivka tu bolj rahla kot kjer koli drugje. Toda ljudje se od njih ne razlikujejo veliko: tako kot želve iz Afrike tudi ljudje pridejo na Zakintos z vseh krajev sveta. Da je mera polna, so letališče zgradili tik ob obali. Ampak zdaj, ko so želve skoraj iztrebili, so postale pa dragocene. Zato so vzhodni del zaliva Laganas razglasili za naravni park.

Zakintos - zaščitena plaža DafniZ Zakintosa sva krenila v jugovzhodni smeri skozi Argasi in Kokiareiko proti Vasilikosu in našla odcep z glavne obalne ceste v smeri muzeja o želvah. Na tabli piše Thematic Exhibition Centre for the Sea turtle Caretta caretta. Muzej oziroma informacijski center je silno zanimiv, na lahek in zanimiv način sva izvedela veliko. Kasneje sva šla še na plažo Dafni, ki je hkrati tudi naravni park, kjer želve varujejo tako, da je obisk plaže dovoljen samo podnevi, saj ponoči iz morja prilezejo želve in v mivko valijo jajca. Čez dan, ko želve po morju iščejo školjke, polže, meduze in druge mehkužce, pa je na plaži ljudem prepovedano zabadati senčnike v pesek, saj bi lahko po nesreči prebodli še legla jajc z mladimi želvicami. Varovanje želv so vzeli tako zares, da so pri vhodu v park varnostniki, ki stražijo dan in noč. Toda vse drugo je na plaži dovoljeno.

Zakintos - plaža LaganasKo sva hitro preverila rahlost mivke na plaži, kjer gnezdijo želve, sva se odpeljala na osrednjo plažo Laganas. Tam se turisti vkrcajo na ladjice s steklenim dnom, skozi katero gledajo živali, ki mirno plavajo le nekaj sto metrov od obale. Mrcine so videti zanimive, še posebno, če vemo, da se njihov videz zadnjih 60 milijonov let sploh ni spremenil.

Živahno in glasno, preglasno

Ko sva se pozno zvečer vrnila v avtokamp, sva doživela še hrupen odlomek, ki je spominjal na kakšno izmed španskih nadaljevank. Že podnevi je rahlo najedal živce madžarski sosed, ki je svoji družini ukazovalno, glasno in z za naša ušesa robatim madžarskim jezikom delil različne napotke. Zvečer so se v svoji prikolici tako sprli, da smo se sosedje v varni razdalji zbirali okoli njihove prikolice, lastnik kampa pa je obupano spraševal, ali naj pokliče policijo. Grška policija je zelo počasna, zato je bilo predstave konec še pred njihovim prihodom. Ker je v vsaki stvari tudi nekaj dobrega, je bilo v tej to, da so naslednji dan vsi kuhali mulo in niso spregovorili niti besedice. Božanski mir je bil zdaj že kar dolgočasen.

Zakintos - kokošNaslednji dan je bila vročina enako pasja, morje se je pri obali ogrelo na 29 stopinj Celzija. Zato sva se že takoj po jutranjem kopanju odpravila naprej raziskovat, najprej na sever otoka, kjer stoji svetilnik. Tudi če ga ne bi videla. Na križišču blizu Askosa naju je domačin pregovoril, da sva si šla pogledat še Askos Stone Park, ki sva ga našla ob cesti iz Askosa v Varvaro. V bistvu je to živalski vrt s kamnitimi kletkami. Razen rakunov, ki jih lahko hranite z brezplačno hrano, ki jo deli paznik, favna v njem ni nič eksotična. V dobro uro trajajočem sprehodu po parku sva videla ponije, koze, želve, pave in srne, ob tem pa skoraj umrla od žeje. Čeprav z nakupom vstopnice dobite tudi pollitrsko steklenico vode, ne mislite, da je to dovolj. Zanimivo je, da dobite katalog in vodnik po parku (poleg drugih štiriindvajsetih) tudi v slovenskem jeziku. Brez slovničnih napak!

Naslednjič bom poiskal želve

Med Askosom in Varvaro sva našla lepo ohranjene ostanke starega mlina na veter, še bolj zanimiva od mlina pa je bližnja restavracija The Old Windmill. Pogled s terase je vrhunski, hrana prav tako. Popoldne sva se odpeljala nad zaliv Navagio, ki se mu turistično reče Shipwreck. Leta 1980 je v zaliv z odlično mivkasto plažo sredi visokih pečin nasedla trgovska ladja Panagiotis in iz tega zaliva naredila turistično zanimivost. V zaliv se lahko pripeljete s turističnimi ladjicami, midva pa sva si čudo ogledala z vrha, kamor pripelje dobro označena cesta. Razgledi so, razen za ljudi z vrtoglavico, krasni. Od tod sva se zapeljala še nekoliko južneje v zaliv Vromi. V popoldanskem času je to zelo lepa panoramska cesta. Najela sva pedalin in se vozila po votlinah v strmih stenah zaliva.

Zakintos - vožnja proti modrim jamamNaslednji dan sva se že zjutraj odpravila pogledat modre jame. Te jame so v pečinah na vzhodni strani skrajnega severnega dela otoka. Dostopne so samo z morske strani, najbolj pogosto vozijo na oglede ladjice iz pristanišča Agio Nikolaos. Ne pozabite kopalk, kot sem jih jaz. Morje je kristalno čisto, zato vsak izlet z ladjico zajema tudi postanek za kopanje. A prava modra svetloba, po katerih slovi ta obala, se vidi le dopoldne, ko je sonce še nizko nad obzorjem in njegovi žarki pod skalnimi stenami iz ene jame uhajajo v drugo.

S tem so se dnevi na Zakintosu za naju končali. Če bi ostala še en dan, bi se s plavutkami in masko podal v zaliv Laganas in tam upal, da se bom srečal s kakšno želvo.

Zakinstos - muzej želv v VasilikosuTematski razstavni center o morskih želvah Caretta caretta

Šele pred časom so v okviru Narodnega pomorskega parka Zakintos odprli muzej, v katerem se lahko sleherniki spoznajo z življenjem morskih želv in okoljem, v katerem živijo. V muzeju so tri tematske sobe: prva je posvečena geologiji, živalstvu in rastlinstvu območja Narodnega pomorskega parka, seveda s poudarkom na želvah, v drugi spoznamo, kako želve ležejo jajca, tretja soba pa je posvečena otrokom – ogledati si je mogoče razstavo otroških risbic in skozi igro bolje spoznati težave, ki jih imajo danes želve s svojim obstojem. Muzej je odličen, o želvah veliko izvemo mladi in stari.

Askos Stone Park

Nekakšen živalski vrt, ki so ga za javnost odprli leta 2002, meri po površini kar 50 hektarov, a za javnost je odprta le dobra petina, preostala površina pa je namenjena prosto živečim živalim. Poleg tipičnega živalskega in rastlinskega sveta (imajo tudi oljke, stare več kot 600 let) je mogoče v parku občudovati tudi neavtohtono favno in floro. Bistveno pa je, da živali živijo v naravnem okolju, da je poskrbljeno za njihovo varnost in mir, da, skratka, sredi turistično obremenjenega otoka živijo svoje mirno življenje. V parku lahko vidite tudi izvotljene kamne, s kakršnimi so pred iznajdbo vodovoda lovili dež.

Domov čez Peloponez in Epir

plaža PaloukiZ Zakintosa sva se odpeljala na Peloponez, v pristanišče Killini. Trajekt je bil glede na tiste, ki vozijo med otoki, zelo moderen. Ker je Killini popolnoma nezanimivo mesto, sva se hitro pobrala naprej oziroma nazaj proti domu. Do Igoumenitse sva prespala na zahodnem delu Peloponeza, v avtokampu Palouki v istoimenskem kraju. Avtokamp ima ogromno peščeno plažo, v sanitarijah vladata germanski red in čistoča. Grški lastnik je namreč poročen z Nemko, kar se pozna tudi na klienteli, ki je 75-odstotno nemška.

Če imate ves dan časa, še bolje dva dneva do odhoda trajekta, priporočam izlet v Ioanino, kamor sva se odpeljala takoj zjutraj naslednjega dne. Prvič sva bila v tem lepem epirskem mestu ob jezeru z otokom, ki je prav tako must see. Avtokamp ob jezeru je miren in simpatičen, od mesta je oddaljen slaba dva kilometra, od sosednjega večernega kluba z lepimi terasami pod košatimi drevesi in velikim plesiščem pa sto metrov. Midva sva, namesto da bi si v ušesa tlačila čepke, raje odšla na pijačo. V najbolj cvetoči dobi je bila Ioanina glavno mesto Epirja, pod vladavino Alija Paše. Ker  njegovo vladanje ni bilo všeč Sultanu Mahmudu II., je nadenj poslal vojsko. Po dolgem obleganju je Ali Paša želel skleniti premirje. Za kraj pogajanj je izbral otok Nisi, vendar so se pogajanja končala tako, da so ga ubili.

Stresna plovba domov

grška solata v VasilikiNa otoku sva se sprehodila med trgovinicami, ki jih je kar razganjalo od srebrnine. Ioanina je namreč znana po izdelkih iz srebra, česar so se Grki naučili od Turkov, jezerski otok Nisi pa je nekakšna trgovska izpostava izdelovalcev srebrnih izdelkov od jedilnega pribora do vodnih pip. Ko sva se pretolkla mimo trgovin, sva se sprehodila mimo cerkve in naprej med starimi in lepo obnovljenimi hišami ter prišla spet do obale, kjer sva našla preprosto in zelo simpatično restavracijo “Taverna Propodes” z lepim senčnim vrtom in seveda tipično ponudbo absolutno svežih jezerskih krapov, postrvi, ameriških somičev, oziroma nekaj podobnega, in jegulj.

Iz Igoumenitse je odpeljal trajekt ob pol enajstih zvečer. Zato sva se odpeljala gledat sončni zahod na lepo in samotno obalo severno od Igoumenitse, mimo kraja Sagiada in naprej, le nekaj kilometrov stran od meje z Albanijo. Noč na trajektu je še prehitro minila. Ker se pomorcev zaradi recesije loteva zaslužkarska panika, so se že ob šestih zjutraj iz vseh zvočnikov drli, da bodo odprli restavracijo, nato čez pol ure, ko sem ravno zaspal nazaj, da so restavracijo že odprli, čez eno uro so se drli, naj pohitimo, ker bo zajtrka kmalu konec, in tako naprej, vse dokler nismo sredi dneva pristali v Anconi. To vsiljevanje me je tako razkurilo, da sva še tisto kavo in rogljič, ki bi ju sicer kupil, nekako improvizirala v avtodomu.

O Grčiji bova še sanjarila … do naslednjič

Jonski otoki ponujajo za ljubitelje hotelov, živahnih plaž in nočnega življenja ogromno na Zakintosu. Za mlajše in starejše ljubitelje morja ponujajo lepe plaže na otokih Lefkadi in Kefaloniji. Za ljubitelje mirne in samotne narave,  lepih zalivov in večurnih sprehodov je ponudba neprecenljiva na Itaki. Za ljubitelje dobre grške hrane in vina pa povsod.

Zakintos - Jorik pred mlinom na veterMidva sva se vrnila domov napolnjena z grško umirjenostjo (boks avtodoma pa s steklenicami olivnega olja) in po okusu svežega in lahkega vina. Prevozila sva pravzaprav malo, videla pa veliko. Ker nisva norela od ene atrakcije do druge in hotela vsega videti v treh dneh, so se vtisi o toploti, miru, razgibani zeleni pokrajini in sožitju morja in kopnega s čudovitimi obalami, mivko ali strmimi pečinami usedli še globlje v srce. Zlata si je zaradi pretirano lepega in vročega vremena po treh tednih celo zaželela en deževen dan, npr. takšen, kakršnih je včasih v Bohinju še preveč. Prepričan sem, da bova po nekaj deževnih in mrzlih dneh spet sanjarila o Grčiji.

Preberite tudi: Jonski otoki: Lefkada | Jonski otoki: Kefalonija | Jonski otoki: Itaka