»Vam bom jaz dal izlet. Poglejte me. Star sem, betežen, žena, ki sem jo imel na svetu najraje, je umrla že nekaj let nazaj … kdo bi si sploh mislil, da bo umrla pred mano, ker je bila toliko mlajša od mene .. . prijatelji umirajo, jaz sem tudi bolan, … Eh, ko takole poslušam stare, ki govorijo o tem, kako lepo je biti star …. Le kaj je tako lepega, ja. Le kaj ….«

kraljKadar je take volje se je težko pogovarjati z njim, z mojim sosedom. Pridejo namreč obdobja, ko je strašno zamorjen, ko se zapre v hišo in gre iz nje samo, če je res nujno. Doma prelaga stare albume in se spominja časa, ko so bili otroci še majhni, ko je bila žena še živa, ko so bili družina. Če ga v takih dnevih vprašam kaj dela najpogosteje odvrne, da čaka na smrt, ki pa da noče prit ponj.

Potem ga skušam razvedrit in mu šepnem, d se ji je mogoče kaj zameril ali pa morda še ni končal vsega dela tukaj, na zemlji. Ko me potem jezno pogleda se izmaknem njegovi jezi češ: »Poglejte, kdo bi pa meni zdaj pral perilo, ko sem brez vode, če ne bi bilo vas. Zato pa morate živeti. Četudi vi mislite, da ste odveč ljudje okoli vas vemo, da vas še potrebujemo.«

Resnici na ljubo je treba priznati, da ima moj sosed do neke mere prav. Le kaj bi bilo lahko lepega v starosti človeku, ki je sam, se zdi da tudi od Boga pozabljen ali ki ga svojci potem, ko je nesrečno padel o stopnicah in si zlomil medenico, strpajo v dom starostnikov, čeravno si on najbolj želi domov.

visiSpomnim se svoje babice, ki je pri 76 letih ostala v vasi brez ene same prijateljice. Ko je umrl dedek so bile one edino bodrilo in njen vsakdanji cilj, saj si je vsak dan po zajtrku zavezala ruto in šla k njim na obisk. Pa so ena za drugo v nekaj letih umrle in ko je babica ostala sama je izgubila tudi smisel. Zdi se, da je umrla zato, ker se ni več videla v tem svetu, ker ni čutila, da jo sploh kdo potrebuje, da jo kdo želi ob sebi.

Nekateri ljudje pa, zanimivo, živijo navkljub dejstvu, da njihovo življenje nima nobenega smisla. Nimajo nobenih prijateljev, bolezni se jim kar vrstijo, svojci se jih izogibajo, oni pa živijo in za njih bi lahko rekli, da »korenina ne pozebe«.

Verjamem, da je starost lahko lepa. A kaj jo pravzaprav osmišlja, kaj daje starim ljudem občutek, da je še vredno živeti, da si ne želijo umreti? Sončni vzhod in sprehod po gozdu najbrž nista smisla, ki bi človeka lahko držala pri življenju leta in leta. Sorodniki pač, pa prijatelji in partner, če je partnerstvo harmonično, prijetno, pozitivno.

kapaSama se bom najbolj veselila vnukov, moja osebna pa sreča pa bo na prav poseben način odvisna tudi od tega kako srečni bosta moji hčeri. Naj še tako razumsko skušam ločit moje življenje od življenja mojih hčera je vendar moje počutje odvisno od tega kako se imata in počutita onidve.

Moj sosed si vsak dan osmišlja sproti. Obrt je dal že nazaj, pa jo je spet vzel, ker mu delo v delavnici pomeni obvezo, ki ga vsak dan spravi iz postelje in prisili v to, da mora iz hiše. Po tem, ko je že obupal, da bo kdo od otrok imel svoje otroke, mu je hčerka sporočila, da je noseča in zdaj se veseli svojega prvega vnuka.

Na nek način mu osmišljam življenje tudi jaz z vsakodnevnimi pogovori o resnih in o tistih bolj neresnih stvareh. Je pa res, da je ob vikendih, ko je delavnica zaprta in smo vsi doma, pa ob praznikih, ko ljudje gredo okoli ali se srečajo s sorodniki, sam. Gre na pokopališče, potoči solzo ali dve, prižge svečo in pove ženi kako jo pogreša.

Zanj bi bila starost nedvomno veliko lepša, če bi se staral skupaj z ženo, tako pa vsak dan znova išče smisel, ki mu daje pozitivno energijo za nov dan, za življenje naprej.