Včasih niti nismo pozorni na to, kaj počnemo s hrano in koliko je nepotrebno zavržemo. Da bi preverila svoje navade, sem se lotila dvotedenskega izziva, med katerim nisem smela zavreči niti drobtinice.

Naj že kar na začetku povem, da pri izzivu nisem bila najbolj uspešna. Čeprav sem se trudila, da bi vedno pojedla vse dobrote, ki sem jih imela na krožniku, sem to le redko zmogla. Zdi se mi celo, da mi je puščanje hrane na krožniku prišlo že kar v navado. Pogosto pa se zgodi, da imam prevelike oči ter si kupim prevelik sendvič ali preveč jogurtov, ki nato romajo v koš za smeti, saj jim je med čakanjem v hladilniku že potekel rok trajanja. Pri vsem tem pa ne pomislim na to, koliko slabega naredim ne le svoji denarnici, ampak tudi okolju. Pa se vi? Ali veste, koliko hrane zavržete, ker je nakupite preveč ali ker se je pokvarila, ker ste nanjo preprosto pozabili?

V drugi polovici januarja je v Berlinu potekalo srečanje 64-tih strokovnjakov in ministrov za kmetijstvo iz celega sveta, na katerem je prevladovala tema zavržene hrane. Strinjali so se, da bi s hrano morali ravnati pazljivo in spoštljivo, saj je v razvitih državah potrata hrane resen problem, v manj razvitih pa le-te močno primanjkuje. V bogatih državah je zavrženih kar 220 milijonov ton ostankov hrane vsako leto, kar je enako celotnemu izhodu hrane iz saharske Afrike, je na srečanju poudaril Jose Graziano de Silva, direktor Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Kar tretjina vse letno pridelane in proizvedene hrane je izgubljene ali neuporabljene, hkrati pa je skoraj milijarda ljudi sestradanih.

Medtem ko v Afriki ljudje trpijo za pomanjkanjem, v zahodnem svetu narašča problem debelosti. Vidite tudi vi v tem velik paradoks?

»Preobilje in vseprisotnost hrane sta krivca, da v razvitem svetu hrano dojemajo kot samoumevno in pri tem ne upoštevajo, kaj vse je potrebno za njen nastanek,« je povedal Dacian Ciolos iz Komisije za kmetijstvo Evropske unije in dodal: »Če pustimo, da ta hrana zgnije oziroma ji poteče rok trajanja, zavržemo tudi vse naravne in finančne vire ter delo, ki je bilo v pridelavo vloženo. To, da imamo lahek dostop do hrane, nam ne daje pravice, da z njo ravnamo potratno!« Veliko izgubo predstavlja namreč že vsak najmanjši zavrženi prehrambeni izdelek.

Vendar povišana proizvodnja ne bo dovolj. Kmetje se namreč že sedaj trudijo, da bi pridelali več pridelkov, na nas pa je, da na to hrano gledamo z drugačnimi očmi, pravi Ciolos. Na tej točki je bistveno predvsem izobraževanje ljudi.

»Porabniki hrane v bogatejših državah so izgubili “babičino kuharsko znanje”. Kupujejo namreč več hrane in veliko predelane hrane,« meni Graziano de Silva. Ravno zato je ljudi primarno potrebno izobraziti, kaj in kako jesti.

Rezultati nemške študije pravijo, da mora do leta 2050 izvoz hrane narasti za 70 %, upoštevajoč, da bo število prebivalstva narastlo iz 7 na 9 milijard.

Kako lahko k izboljšanju stanja pripomoremo mi, navadni smrtniki?
Dovolj je že to, da ne kupimo več hrane, kot je bomo dejansko pojedli, ter da pazimo, da ji ne poteče rok trajanja. Iz starega kruha lahko naredimo drobtine ali kruhove cmoke, iz prezrelega paradižnika pa juho ali omako. Glede roka trajanja pa se zavedajmo naslednje: najkrajši rok trajanja ni datum, po katerem živilo ni več užitno, izgubi le svoje izvorne lastnosti. Zato lahko paket piškotov brez zadržkov pojemo. Pazljivejši moramo biti, ko je na izdelku napisano “uporabo do”, saj od tega datuma naprej živilo res ni več užitno.

Vsakodnevno pa ne zapravljamo le velike količine hrane, temveč tudi pijače. S tem ne zavržemo samo tekočine, ampak tudi vso vodo in energijo, ki sta bili potrebni za gojenje rastlin, predelavo pijače, čiščenje tovarn in obdelavo zavržene pijače v napravah za čiščenje odplak. Tako kot pri hrani tudi v tem primeru obstaja povsem preprost način, kako ravnati skrbneje – vedno pripravimo le toliko pijače, kolikor je bomo dejansko popili. Še posebej pozorni moramo biti pri kuhanju čaja ali kave, saj se pri njuni pripravi porabi veliko naravnih virov.

Gre za malenkosti, ki od nas ne zahtevajo večjega napora, ampak le malo ozaveščenosti. Zato bodimo le malce bolj skrbni in pazljivi – potrudimo se in prispevajmo k boljšemu okolju!