Lina alias Dušanka Herman je oblikovalka unikatnih izdelkov iz tega – samega po sebi edinstvenega materiala – naravne svile, najdete pa jo v hiši svile, tam na Gornjem trgu, v stari Ljubljani.

Pod Dušankinimi rokami in z njeno domišljijo se svila prelevi v elegantne šale, kravate, blazine, stenske dekoracije, celo svetilke. Ko s čopičem občutenja zlije še na metrsko svilo, je ta pripravljena za izdelavo najbolj svečanih, elegantnih in samosvojih oblačil.

Zase si jih Dušanka sešije sama. Tudi poslika, seveda. In nič ni bolj prepričljivega od tega.
Če drži starodavni opis, da sviloprejka – ko ustvarja svilene nitke- pravzaprav prede kožo, si jo Dušanko, to svileno kožo, rada nadene. Bolj živobarvno, bolje se počuti.

Ni čudno, če se ji je »biti tekstilni tehnolog« zdelo malo preveč »tehniško«. Iz blaga bi rada naredila kaj več kot konfekcijski izdelek, kar je študirala. Iz blaga narediti umetnost, je bil izziv. Izpolnjen.

O svoji prijateljici svili pravi takole:
»Razburkana strast buči kot slap v globoko brezno vsakdanjosti in si želi bližine ljubljenega. Kakor koža, ki se ne more upreti ugodju blagega dotika nežne svile. Svile, kot neme priče strastnih ljubezni, ko vpija sokove razgretih teles, svile kot opazovalke zgodovinskih zmag in kalvarij, svile, ki se lesketa na angelskih krilih, svile, ki je preprosto lepa in žlahtna«.

Njeni izdelki, ki nastanejo po tem, ko oplemeniti svilo s svojimi poslikavami, ne sledijo modi.
Preveč vsakdanje, utesnjeno se ji zdi zapovedati barvo in obliko. Le zakaj, ko je na voljo takšna paleta barv, ki jih s čopičem lahko ustvari, le zakaj se ujeti v modne šablone?

Zakaj se omejiti v ustvarjalnosti, če je lahko vsak kos oblačila iz take – po Dušankino poslikane svile – dogodek in stih zase. »Nobenega vzorca ne bi mogla ponoviti, če bi ga še tako hotela«, pravi. Seveda, ko pa dan ni enak dnevu, in čustva, zlita na svilo, vihrajo iz minute v minute.

Če bi ljudje želeli ostati pusti, v telesih, ki so jih dobili ob rojstvu, si ne bi omislili tatujev in poslikav teles. Zgodbe, ki jih Dušanka poslika na svilo in iz njih ustvari kos oblačila ali modni dodatek, so tatuji, ki jih človek lahko obleče in zamenja. Svileni tatuji skratka.

Njen slikarski atelje s prodajalno na Gornjem trgu v starem delu Ljubljane je vabljiv. Če bi od sanj lahko preživeli, bi Dušankin atelje prav lahko bil samo paša za oči med njenim ustvarjanjem ali občudovanje že izdelanih oblek, tunik, bluz, kravat, šalov, blazinic, svetilk in še mnogo česa. Tako pa je tudi prodajni atelje.

Svila danes ni več dostopna le bogatim. Še vedno pa je vredna spoštovanja. Ne le, ker sviloprejka kot po naravnem čudežu ustvarja svilene nitke za metre in metre blaga; ampak toliko bolj, ker ta meter »tkanega vetra« (kot Dušanka najraje imenuje svilo) ponuja umetniškemu navdihu toliko možnosti, da ga naredi še bolj vznemirljivega.

Ste se kdaj vprašali, zakaj besedo SVILA izrečemo tako mehko, s toplino, s spomini na nekaj lepega, mehkega, sanjavega? Zato – ker svila preprosto takšna je.

Rekla sta o njej:
Barva je tista, ki preglasi vse druge likovne komponente. Avtorica jo izkoristi v vsej njeni moči. Žari, da bolj ne bi mogla žareti. In nas preprosto radosti.(Vera Sešlar Založnik)

Vsak predmet nosi pečat avtonomnosti, kar je bistvena prednost njenega dela. V poplavi ceneno oblikovanih izdelkov, brez osebne note, pomeni njeno delo kulturno poslanstvo v borbi proti cenenemu kiču in drugi navlaki. (Bogdan Čobal, akademski slikar)

Kdo je Dušanka Herman?
Rojena v Celju, ustvarjala v Mariboru, danes v Ljubljani.
Po izobrazbi inženirka tekstilne tehnologije.
Po statusu samostojna ustvarjalka na področju kulture – unikatna oblikovalka.

Razen v svojem prodajno-slikarskem ateljeju občasno svoje izdelke razstavlja tudi drugje, pripravlja delavnice o poslikavi na svilo, kot oblikovalka festivalskih kostumov za Folkart – ko je povezovalko med drugim »oblekla v modrozelenega goloba« (1999) , pa je prevzela tudi gledališko občinstvo.

Za konec dodajmo še pesem avtorja Konstantina Kavafisa (1863-1933), ki nam pomaga bolje razumeti delo, ustvarjalnost Line, sviloprejke na Gornjem trgu v Ljubljani. Obiščite jo, vesela vas bo, kot so vesele barve njenih kreacij.

V svojo umetnost sem prinesel

Sedim. Sanjarim. V svojo
Umetnost sem prinesel
hrepenenja, občutke-
komaj slutene stvari,
verze in obraze,
nejasne spomine
na neuresničene ljubezni.
Njej se hočem predati.
Ona ve, kako dati
Obliko lepoti,
skoraj neopazno,
in tako dopolniti življenje,
združiti vtise, spojiti dneve.

P.S.: Svila Lina po novem ponuja tudi maturantske obleke.