Na obisku pri gospodu Vladimirju

10. November 2008, avtor: jaka k.

Vladimir Ažman, upokojeni arhitekt, ki bo naslednje leto dopolnil okroglih osemdeset let, nam je poslal elektronsko pošto in nas povabil k sebi domov. Želel je namreč nadgraditi svoje računalniško znanje ter upal, da so Zlata leta pravi naslov. In ni se zmotil!

Dogovorili smo se za obisk, na katerem naj bi gospodu Vladimirju pomagali ob premagovanju zadreg pri delu z računalnikom. Sprejel nas je vitalen, nasmejan gospod in nas preko garaže, polne starinskih ur, ki jih ljubiteljsko popravlja sam, popeljal v svojo delavnico. To je pred časom opremil s precej zmogljivim računalnikom in jo preuredil v pravo pisarno. Na policah smo zagledali številne kozarce medu, opremljene z njegovo etiketo, Vladimir pa je medtem v čaše že nalival medico. Odkrili smo še enega v seriji njegovih talentov: poleg arhitekture (Vladimir je med drugim načrtoval izgradnjo Medicinske fakultete v Ljubljani), urarstva in računalništva, je njegova velika ljubezen tudi čebelarstvo in pridelava medu.

Ko smo se usedli za računalnik, je sledilo novo presenečenje. Že sam pregled ikon na zaslonu, nam je dal nemudoma vedeti, da Vlado, kot ga kličejo prijatelji, nikakor ni računalniški začetnik. Vladimir je najboljši dokaz, da z nekaj volje in truda, ne glede na starost, prav vsak lahko v računalniku odkrije orodje, ki mu bo pomagalo pri vsakodnevnih opravilih.

In katere programe uporablja Vladimir? Bili bi presenečeni. Skype mu omogoča pogovore z vnukinjo na Nizozemskem, sestro v Zagrebu, sorodniki in prijatelji po vsem svetu, s pomočjo Picasse pregleduje slike, ki jih je posnel s svojim digitalnim fotoaparatom ter uredil s Photoshopom. Račune plačuje kar preko interneta s pomočjo programa za spletno bančništvo, za pošiljanje elektronske pošte uporablja IncrediMail, njegova zadnja pridobitev pa je program µTorrent, ki ga bo uporabljal za prenos različnih datotek z interneta na svoj računalnik.

To so seveda le nekateri iz široke palete orodij, ki jih je Vladimir bolj kot ne odkrival ter spoznaval na svojo roko. Tam, kjer se je zataknilo, pa smo na pomoč priskočili mi. Ob tem je potrebno zapisati, da smo kakšno zadevo pustili tudi za naslednje snidenje, saj je Vladimirjeva želja po znanju  enostavno prevelika, da bi jo lahko potešili z enim samim obiskom.

Ob slovesu smo mu poklonili majico Zavoda Zlata leta, on pa nam je za popotnico namenil svoj izvrstni med. Če bi ga želeli poizkusiti tudi vi, nam pišite in priskrbeli ga bomo za vas.

K Vladimirju smo se torej odpravili z željo, da bi mu približali virtualni svet, zgodilo pa se je prav nasprotno. Na koncu smo bili namreč mi tisti, ki smo od srečanja odnesli največ. Vladimir nam je pokazal, da v življenju ne smemo obupati in dejati ‘zame je prepozno’, nikoli namreč nismo prestari za učenje. Največja modrost je, dovoliti avanturistu v nas naj odkriva, spoznava in živi v duhu časa – on pa bo poskrbel, da nikoli ne bomo zares stari. Gospod Vladimir, hvala vam za vašo lekcijo.

•   pošlji članek
•   natisni članek
• povej naprej

• sorodni članki

• • “Tehnologija mora biti prijazna za starejše”
  • Ste zamudili revolucijo? Imenuje se internet.
  • Spletni brskalniki - Vrata v virtualni svet
  • Stari ljudje in računalnik?!