Spomnim se, kako drugačna je postala potem, ko sta z očetom ostala sama. Kot bi ji nevidno breme padlo z ramen. Postala je lahkotna, vesela, imela je kup enih obveznosti, ki niso imele veze z nami tremi, lotila se je prenove hiše, vrta, skratka dobila je elan, za katerega nisem mislila, da se skriva v njej, saj se je nekaj let prej zdela povsem izmozgana, na smrt utrujena in, kot je rekla sama, sita skrbi. Res je, otroke je imela relativno pozno, čeprav je dandanes ta čas povsem normalen. Mene je rodila pri 31 letih, najmlajšo sestro pa pri 35 letih. Ko je torej dopolnila 50 let sem bila šele jaz na pol poti v odraslost, mlajši sestri pa sta bili še najstnici.

prehod
Sama še nimam petdeset let. Nimam jih niti štirideset. Letos jih bom dopolnila 37. Imam dve hčeri, ena je že v srednji šoli, druga gre letos. Obe sta v internatu. Sicer nisem planirala tako zgodnjega odhoda obeh, a stvari so se drugače zasukale in mlajša je šla v internat že februarja in ne šele septembra. Tako sem pred mesecem dni ostala sama. Dobro, z mano sta še dva mačka, a to ni to, ni isto kot imeti doma otroke. Zdaj me nihče ne čaka doma, nikomur zvečer ne zaželim lahko noč in nikomur po telefonu ne naštevam kaj vse mora doma narediti preden se sama vrnem domov. Čas sem si morala drugače splanirati, prav tako gospodinjska opravila in še vedno ne vem, kaj naj naredim s kuhanjem, ker se mi samo zase ne da kuhati, ven pa tudi ne bi hodila jest, ker je predrago. Kakorkoli … Na nek način sem se znašla v tistem občutljivem obdobju, ko starš po dolgih letih skrbi in odgovornosti za otroke le-te izpusti iz gnezda in ostane sam, spet samo človek v svoji osnovni vlogi.

Najprej sem mislila, da mi bo strašno hudo, da ju bom neizmerno pogrešala in da se bom težko navadila na tišino, v katero bom prihajala po službi. Pa sploh ni bilo težko. V bistvu me je kar sram priznati, da je mi je fino, da se imam super. Spet sem sama s seboj, lahko si po mili volji razporejam čas, lahko ves dan berem knjigo ali hodim po vrtu. muckiLahko ne delam nič, a potem niti toplo ne bo v hiši, ker po drva pač moram, skratka čas in opravila sem si postavila povsem po svoje, pa me zdaj kar malo nervirajo vikendi, ko sta hčeri doma in prineseta s seboj svoj oz. naš ritem. Sama vstanem ob osmih, si skuham kavo, grem ven, preberem časopis, se lotim čiščenja peči, pometen hišo, itd., onidve spita tja do enajstih, nato premišljujeta kaj bi jedli, se gresta tuširat, spotoma se dogovarjata s prijatelji, kdaj se dobijo in kam bodo šli. Skratka dva popolnoma različna ritma, ki se med seboj ujemata le zato, ker se prisilimo v kompromise in ker imamo nekaj skupnih točk, kot je recimo ogled kino predstave, ali obisk slaščičarne ali kaj podobnega.

Roko na srce, nimamo nič kaj dosti skupnega, čeravno nas loči le 20-letna razlika. In zato je fino, da ima vsaka od nas čas zase. Onidve imata svoje življenje v internatu, jaz doma med tednom. Da ne bo kdo narobe razumel. Svoji hčeri imamo zelo rada, ne predstavljam si življenja brez njiju, a zavedam se, da ju nisem rodila za sebe in morata tako ali drugače enkrat iti od doma. Pa mi zato niti ni žal, da sta šli, saj tako naš odnos počasi postaja bolj prijateljski in manj starševski. Še vedno sem odgovorna zanju in še vedno dobivam na dom vsa obvestila o njunih šolskih uspehih, tudi vzgojiteljice v internatu me pokličejo kadar je kaj narobe in tudi jaz kličem njih, da preverim ali je vse kot mora biti, ne visim jima pa za vratom, ne gnjavim ju s seboj in ne želim si z njima zapolnjevati svoj prosti čas.skalnjak

Zadnjič me je hči vprašala če bi lahko živela pri meni, ko bo odrasla oziroma ali bi jo vzela k sebi, če bi me prosila. Odgovorila sem ji, da ne. Mogoče sem odgovorila narobe, vem kako je bilo, ko sem sama s svojo družino živela v hiši moje mame in ne želim, da katera od mojih hčera doživlja isto. Ker ju že od malega učim odgovornosti zase, sem prepričana, da bosta zase znali poskrbeti. Morali bosta. To je lastnost odraslih ljudi. V dom se lahko vračata na obiske, domov domov pa ne. Niti takrat ne, ko bom jaz zbolela ali ostarela in bi potrebovala njuno pomoč. Jaz sem ju rodila, jaz sem ju vzgojila in poslala v svet. En del mojega življenja se je s tem nepreklicno končal. In zdaj razumem mamo, ko je rekla, da ima dovolj. Res je dovolj.

Starš sem 15 let in ko bosta hčeri končali srednjo šolo, bo dovolj. Dovolj skrbi, odgovornosti, strahu. Seveda strah, da se bo otroku kaj zgodilo, ostane, a je le drugače ko je otrok majhen in ko se zaveš, da je odrasel. Ko starš prestopi mejo, preko katere nima več vpliva na to ali se bo otrok varno gugal na gugalnici ali pa bo padel z nje … Ko se s tem, da na otrokovo življenje ne more več vplivati sprijazni, se mi zdi, da se nekako pomiri sam s seboj. In lahko zaživi svoje življenje drugače, po svoje.