Glede laži in laganja je jasno samo eno: da vsi ljudje lažemo. Včasih vsakodnevno ali samo občasno, drugim in sebi, eni zlonamerno in drugi z dobrim namenom. Morda bi bilo bolje uporabiti nikalni izraz; ne govorimo vedno resnice, čiste resnice in samo resnice. Včasih sploh ne govorimo, čeprav bi morda morali govoriti ali odgovoriti. V tem primeru izberemo molk, kot najboljšo izmed možnih opcij. Morda boste rekli: saj to niso laži! Morda imate celo prav.

Kaj je laž in kaj je laganje, je zelo nejasno definirano, saj ljudje glede tega nismo enotni. Ne »navadni smrtniki« in ne strokovnjaki, ki se dnevno ukvarjajo s pojavom laži, vzroki zanjo in načini identificiranja posameznikov, ki lažejo. Tudi njim ni jasno, kje je meja. Tista tanka linija, ki loči laganje, od ne-laganja. Ja, tista tanka črta, kjer je laganje sprejemljivo, če ne celo edino sprejemljivo, in torej zaželeno, in kjer laganje sploh ni sprejemljivo in v tem smislu v celoti neželeno. Sprejemljivo?!

Ja, seveda, laganje je sprejemljivo…. Vedno bolj! In to me skrbi…

KAJ SPLOH JE LAGANJE? KDAJ LAŽEMO?

Ne obstaja splošno sprejeta »resnica« glede laganja. Sama menim, da je izključno od posameznika kot osebnosti odvisno, kaj pojmuje kot laganje.

Seveda nanj vpliva sistem vrednot, ki so del njegove osebnosti, razmišljanj, čustvovanj, ipd., kar je tudi posledica vzgoje in zgledov iz otroštva ali širšega kulturno zgodovinskega okolja. S tega vidika gre pri laganju za tisto, kar je za posameznika negativno in predstavlja nesprejemljivo vedenje ali ravnanje. Meje so lahko ožje ali širše, odvisno, kako toleriramo laž v svojem življenju. Morda tudi od tega, koliko jo sami uporabljamo in v kakšne namene.

Torej podajam samo moje osebno mnenje o laganju in njegovi ne/sprejemljivosti zame.

Vi sami morate razmisliti o vašem gledanju na laganje. Ne samo kot o filozofski predpostavki, načelnem stališču, ampak kot o vaši vsakodnevni praksi. Kakšni ste v komunikaciji? Uporabljate laž, koliko in kdaj jo uporabljate? Zakaj je to pomembno? Predvsem zaradi vzgoje vaših otrok in vzgleda, ki ga dajete otrokom. A ne samo zaradi tega. Prav tako ali še bolj je bistveno za vaše odnose z ljudmi. Ne želim vam, da vas nekega dne preseneti ugotovitev, da vam ljudje pravzaprav… ne zaupajo.

Če govorim o laganju, potem bi rada najprej izključila vse to, kar zame ni laganje:

a) Vljudnost in prijaznost v medsebojnih odnosih: besede, ki jih izrečemo kot del vljudnosti, prijaznosti, ipd. v medsebojnih odnosih, a dejansko niso resnične in odkrite; na njihovi osnovi ne pridobimo nobene koristi, ne škodujemu nikomur; smo samo vljudni, prijazni, topli v odnosu z ljudmi, čeprav ne govorimo nujno resnice v celoti (prikrijemo del resnice; je ne povemo) ali jo »olepšamo« (n.pr.: srečamo starejšo sosedo, ki je pravkar vsa žareča prišla od frizerja; čeprav se nam zdi njena frizura »grozljiva«, ji prijazno rečemo »kako lepi ste danes!«). Na to področje »laži« v odnosih z ljudmi prav gotovo vpliva vzgoja in zgledi iz otroštva (smo »dobro vzgojeni«). Seveda bi lahko izbrali samo goli pozdrav.

Predvsem gre tu za naš odziv na sočloveka in seveda sposobnost ali empatijo, da začutimo sočloveka. Zakaj mu ne bi polepšali dan? Če želimo na ta način doseči določeno lastno korist in/ali oškodovati posameznika, potem to ni vljudnost in prijaznost, ampak laganje.

b) »Presojanje – tehtanje«: gre za posebno disciplino, ki odraža disciplinirano osebnost, in jo (moramo) uporabljamo v medsebojnih odnosih. Bistvo je v tem, da smo sposobni presoje, koliko resnice lahko povemo v določeni situaciji, v določenem času in v katerem odnosu. V medsebojnih odnosih moramo upoštevati načelo, da ne moremo vedno povedati vse resnice vsakomur, saj bi v tem primeru povzročili večjo škodo, kot če jo ne povemo. Na določen način se resnici izognemo ali jo ustrezno »doziramo«. Dejstvo je, da bi človek, ki bi vedno in povsod govoril samo resnico, kaj kmalu ostal izoliran ali izločen iz vseh odnosov, ki bi jih imel z ljudmi. Preveč resnicoljubni in neposredni ljudje so s strani drugih ljudi večkrat manj zaželeni v odnosih, manj priljubljeni. Tudi v tem primeru ne škodimo nikomur (ampak koristimo) in ne želimo pridobiti neke koristi na račun nekoga drugega. Če to želimo, potem ne gre za »presojanje – tehtanje«, ampak laganje.

c) Oblika podpore posamezniku ali sebi: predvsem gre za vse tiste medsebojne odnose in z njimi povezane situacije, kjer je potrebna določena podpora (moralna, psihična, ipd.), tolažba, spodbuda ali neka pozitivna usmerjenost posameznika ob nas. To je lahko tako otrok kot odrasla oseba. Seveda smo lahko tudi sami v takšni situaciji, kjer se želimo motivirati, dvigniti samozavest, samospoštovanje, ipd. z določenimi spodbudnimi besedami, ki niso odraz čiste resnice. Kar je pomembno je, da gre samo za občasne situacije. Če si nenehno lažemo glede sebe (sebi in tudi drugim), imamo zelo resen problem. Tudi v tem primeru ne škodimo nikomur (ampak koristimo) in ne želimo pridobiti neke koristi na račun nekoga drugega. Če to želimo, potem ne gre za podporo, ampak laganje.

Kaj je torej zame laganje?

Predvsem je za laganjem, v njegovem ozadju, vedno cilj ali namen posameznika, ki laže, da si s samim laganjem pribori zase določeno korist ali naredi določeno škodo osebi, kateri laže.

Laže torej z namenom ali ciljem doseganja koristi zase ali škodovanja drugi osebi. Za dosego koristi ali povzročitve škode drugi osebi se posameznik, ki laže, poslužuje prirejenih ali neresničnih dejstev, besed, izjav, situacij, dogodkov, okoliščin, ipd., ki jih drugi osebi prikaže kot resnične. Pri tem ni pomembno, za kakšno situacijo gre, za kakšen odnos in kdaj se laganje izvaja. Nikoli, nikdar in v odnosu z nobeno osebo ni v tem primeru zame laž sprejemljiva in zanjo ni opravičila.

Če presodim laži s tega vidika, potem moram biti iskrena, da je laži vseeno ogromno. V vseh odnosih.

Kar je najbolj zaskrbljujoče je, da se takšno laganje uporablja vedno več (vsaj sama vidim tako zadevo) pri odnosih, kjer bi moralo biti v ospredju zaupanje, saj gre za najbolj intimne odnose v naših življenjih. Govorim o partnerskih odnosih in nasploh odnosih znotraj družine. Tu bi morali biti »kriteriji« glede opravičenosti »laganja« zelo, zelo omejeni. V bistvu temeljijo partnerski odnosi in nasploh odnosi znotraj družine na intimnosti zaupanja, ki daje človeku ob nas občutek varnosti. V takšnem odnosu ni prostora za laž.

ČE JE LAŽ TAKO SLABA, KAKO TO, DA LAŽEJO ŽE MAJHNI OTROCI?

Ja, saj res! Zakaj lažejo čisto majhni otroci, če je laž tako slaba? A ni potem laž nekaj »normalnega«, bolj »naravnega« kot morda »resnica«?

Otroci začno lagati okrog četrtega leta starosti. Takrat dobi njihova domišljija in njihov domišljijski svet neizmerne razsežnosti. Največkrat začno lagati zaradi domišljije in želje, da bi pridobili pozornost, saj si že poskušajo izboriti svoje mesto tako v družbi sovrstnikov, kot tudi v družini. Te vrste laži največkrat odražajo njihovo željo, da bi bilo res tako, kot govorijo. Saj se spomnite še tistih »otroških« : »Naš kuža je pa tako pameten, da mi pomaga računat.« Morda v svojem domišljijskem svetu sprejemajo to, kar govorijo, kot resnico. Seveda so pri teh letih »sladki« in jim uspe pridobiti tudi pozornost. To pomeni, da se hitro naučijo, kako je lahko laž koristna ali kaj vse lahko z njo dosežejo ali čemu se lahko izognejo.

Majhni otroci še ne vedo, da je narobe lagati; torej ne vedo, da je laž nekaj, kar ni sprejemljivo. Gre za stopnjo v njihovem razvoju. Seveda je od staršev odvisno, kako bodo otroku prikazali in razložili, da ne smejo lagati. Velikokrat starši ne opravijo najbolje svoje naloge, otroci pa se hitro učijo. Kmalu se naučijo, kako jih lahko laž izvleče iz pričakovane kazni, kako lahko pridobijo nekaj zase z laganjem. Laž postaja vse sprejemljivejša. Ravnanje staršev je seveda odvisno od otrokove starosti. Pri večjih otrocih, ki se laganja že zavedajo (vedo, da je narobe, a lažejo, da dosežejo korist zase), je potreben drugačen pristop. Bistveno je, da odkrijete pravi vzrok laganja. Z laganjem si lahko otrok dviguje samozavest, lahko se upira vaši moči in avtoriteti (predvsem najstniška leta), ipd.. V družinah, kjer so otroci sprejeti in je njihova svoboda upoštevana, otroci ne lažejo.

Prav gotovo je eden izmed ključnih dejavnikov tudi sam vzgled. Če se tako mimogrede zlažemo tašči, da nimamo časa za obisk, ker imamo druge obveznosti, a jih dejansko nimamo, potem bo otrok laž jemal kot sprejemljivi način, da se izogne vsemu, kar mu je »zoprno«. Bistveno je, da je komunikacija z otrokom iskrena in odprta. Otroku ne smemo nikoli lagati, saj je iskrenost staršev najboljši vzgled zanje.

Navadimo se uporabljati v pogovoru z otrokom »jaz« sporočila, kje vedno izhajamo iz svojih občutkov, svojega razmišljanja. Poskusimo biti najprej pozitivni; sporočajmo pozitivne občutke najprej in nato pojasnimo, kako se počutimo zaradi določenega otrokovega ravnanja. Na ta način bomo iskreni in hkrati pokazali otroku, da smo »samo ljudje«. Torej izrazimo tašči svoje občutke preko »jaz-sporočila«: »Draga tašča, vesel sem, da si poklicala. Tako zelo sem utrujen po delu v službi in potrebujem nekaj časa zase. Pred mano je spet zelo naporen teden. Lahko pridemo naslednji vikend, morda kar na kosilo?« Tašča bo razumela in otrok bo se preko vzgleda naučil, kako mora izražati z »jaz-sporočilom« vedno svoje občutke in razmišljanja.

Zelo pomembno je seveda, kakšen je naš odnos do laži in laganja.

Če toleriramo laž, kadar nam ustreza, dajemo otrokom dovolj jasno sporočilo, da je eno načelni odnos do laži, kjer je laž »narobe«, kjer »lagati ni lepo«, in drugo naš dejanski odnos do laži, kjer laž opravičujemo kot sredstvo za dosego cilja, ki ga želimo doseči z lažjo ali preko nje.

V bistvu gre za našo dvoličnost.

Na ta način seveda ne moremo doseči spoštovanja ne pri drugih ljudeh, še manj pa pri svojih otrocih. Če seveda sploh obstaja možnost za naše otroke, da se ob takšni vzgoji in vzgledu usmerijo v manj tolerantne vode do uporabe laži za dosego svojih koristi ali oškodovanja drugih ljudi.

KAJ ODRAŽA NAŠ ODNOS DO LAŽI?

Koliko laži je za nas sprejemljivo? Kje je tista tanka črta, ki loči za nas sprejemljivo laganje od laganja, ki ni sprejemljivo? Predvsem je naš odnos do laži in laganja odvisen od nas samih in naših vrednot. Če je poštenje, iskrenost in odkritost visoko na lestvici naših vrednot, verjetno ne odobravamo laganja in smo tudi glede raznih oblik prikrivanja resnice, olepševanja resnice, ipd. dokaj nesprejemljivi. Za nas je to prav tako laganje, čeprav z njim ne pridobimo nobene koristi in ne škodujemu nikomur. Laganje je, ker ni resnica.

Seveda je toleranca do laži in merilo, kaj je laž in kaj ne, danes precej drugačno, kot je bilo včasih. Danes je meja zabrisana, bolj mehka, vse je bolj sivo.

Laž je bolj sprejemljiva. Se je kaj spremenilo? Ne, samo mi smo se in naš sistem vrednot.

Poštenost se enostavno ne »izplača«. Biti pošten je danes tretirano skoraj tako negativno, kot biti neumen. Ja, skoraj gre za enačaj. Pošten=neumen.

Resnica je postala dolgočasna, laž je postala zanimiva. Laž je vedno bolj prisotna in resnica se vedno bolj odmika. Ni primerno, da povemo po resnici. Resnica lahko prizadene, če nismo močni.

Postali smo »občutljivi« na resnico. In manj »občutljivi« na laž.

Laž je prisotna povsod. Morda je še najhuje, če lažemo sebi in drugim glede sebe. Internet, kjer lahko oblikujemo popolnoma drugačno resnico o nas. Znotraj virtualnega sveta oblikujemo virtualen »jaz«, da bi bili vse to, kar znotraj svoje šibke samopodobe in pomanjkanja samozavesti ter spoštovanja do sebe nismo.

Kaj odraža vse to? Zame predvsem odsotnost spoštovanja drugih ljudi. Če lažemo, smo mi, naša čustva, ideje, pogledi, cilji, karkoli, bolj pomembni, kot čustva, ideje, pogledi, cilji, karkoli, nekoga drugega.

Ne dajemo enakih možnosti sočloveku, ampak ga izigravamo.

Sebe želimo dvigniti na račun nekoga drugega.

V bistvu s tem kažemo, da ne verjamemo sebi, da bi lahko vse to, kar želimo doseči preko laži, dosegli tudi brez nje. Morda z malo več truda, prilagajanja, lastnega zalaganja.

Laž je torej odraz nespoštovanja drugih in tudi nas samih.