V šestih letih (od leta 2002 do – vključno – 2007) je bilo v Sloveniji kar 218.869 nesreč, v njih pa je umrlo kar 1.597 oseb, lažje poškodovanih je bilo 89.582, težje poškodovanih pa 8.219 oseb. Vas te številke nikakor ne prestrašijo? Niti za trenutek?

Vzemite si vsaj nekaj sekund ali minut za trezen razmislek o teh “suhoparnih statističnih številkah”, poskušajte si priklicati (navidezne) slike ponesrečencev v prometnih nesrečah …. S temi ugotovitvami, spoznanji in slikami, se vsedite v vozilo … mogoče pa boste vendarle za odtenek vozili previdneje. Ne pozabite, na naših cestah dnevno ugasne skorajda eno življenje (v 24-urah pa se hudo poškodujejo tri ali štiri osebe). Predstavljajte si, da ste med njimi prav vi ali pa nekdo od vaših bližnjih …

Poglejmo še nekaj statističnih podatkov, najprej za Slovenijo: konec tisočletja je bilo pri nas zaradi nesreč na cestah mrtvih še več ljudi kot danes (leta 1995 – 415 mrtvih, 1996 – 389, 1997 – 357, 1998 – 309, 1999 – 334). Ob prelomu stoletja je bilo na naših cestah mrtvih 313 ljudi, naslednjo leto, torej leta 2001, pa se je krvavi kazalec smrti ustavil na številki 278. Dolgujemo vam še natančne številke za leto 2002 – 269 mrtvih, leto 2003 – 242, leto 2004 – 274, leto 2005 – 257, leto 2006 – 262, leto 2007 – 293).

In kaj kaže krvava statistika, če se sprehodimo po Evropi? Bolj kot gremo v preteklost, večje je število mrtvih: leta 1991 je bilo v vseh državah sedanje Evropske unije na cestah „pobitih” kar 76.076 ljudi, število se je potem z leti postopoma zmanjševalo (leta 1992 – 71.104 mrtvih, 1993 – 65.322, 1994 – 63.846, 1995 – 63.106, 1996 – 59.357, 1997 – 60.225 (! – dvig števila mrtvih), 1998 – 58.932, 1999 – 57.680, 2000 – 56.000, 2001 – 53.909, 2002 – 53.090, 2003 – 49.857, 2004 – 46.832, 2005 – 45.296 in zadnji podatek, ki smo ga našli, 2006 – 42.953). Najbolj je krvavi davek plačala Nemčija: leta 1991 je na njihovih cestah umrlo 11.300 ljudi, na srečo pa so to številko čez debelih petnajst let, leta 2006 zmanjšali na 5.091).

Čeprav je opazen trend zmanjševanja mrtvih na evropskih cestah (po drugi strani se hitro povečuje delež hudo in lažje poškodovanih udeležencev v prometu), vemo, da je vsako življenje predragoceno, da bi ga izgubljali na takšen („neumen”) način. Zatorej se moramo še naprej boriti, da zmanjšamo vzroke, ki pripeljejo do nesreč na cestah. Infrastruktura (torej ceste, avtoveste, cestna signalizacija in podobno) se je v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih zelo izboljšala in (tudi) zaradi tega se pozna, da na evropskih cestah umira zmeraj manj ljudi (pa čeprav npr. število avtomobilov še zmeraj dokaj strmo narašča).

Pa vendar, kje tičijo največji vzroki za (prepogoste) nesreče na naših cestah. Tea Hojsak je za www.avto-magazin.si odlično zadela bistvo, zato si jo bom dovolil kar citirati: „Ni le neprilagojena hitrost oziroma prehitra vožnja tista, ki povzroča težave v cestnem prometu. Velik problem na slovenskih cestah so tudi alkoholizirani vozniki, temeljni problem slovenske prometne politike pa sta nizka kultura in slabo vedenje slovenskih voznikov. Šele z izboljšanjem tako kulture kot vedenja ter sočasnim izvajanjem učinkovitih ukrepov (preventivna vzgoja, preventivne akcije, poostren nadzor, gradnja in vzdrževanje cest …) lahko pričakujemo večjo varnost v cestnem prometu.”

Ima Tea prav? Ima, seveda. Zanimiva pa je tudi izjava dr. Marka Poliča o psiholoških vidikih prometne varnosti, ki jo je dal za tednik Jano: „Bolje je, da ljudje plačujejo kazni, kot da so mrtvi! In kazni so v tem trenutku videti edina kratkoročna rešitev, ki bi morda lahko ohranila kakšno življenje. Dolgoročno pa kazni ne dosežejo nič.” No, z njim se v popolnosti ne strinja nekdanji državni prvak v reliju in lastnik nemške licence za varno vožnjo Brane Küzmič, ki je Dnevnikov Objektiv aprila 2008 izjavil: „Ne, represija, še posebej, če ni dosledna, in še posebej, če posledic ne občutijo tisti, ki so najhujši kršitelji, ne pomaga kaj dosti.”