Iz Ljubljane je pot na Gorenjsko vsakič krajša; po skoraj že dokončani avtocesti nas pelje po obsežni ljubljanski kotlini po naplavinah reke Save v srce Dežele. Tako namreč imenujemo severozahodni del ljubljanske kotline, ki se nato konča z bolj znanim Blejskim kotom. Ko parkiramo na enem urejenih brezplačnih parkirišč v novejšem delu mesta, nas korak ponese skozi urejen park v stari del mesta.

Starodavno mesto visoko nad reko

radovljica - mestni obrambni jarek

Obrambno ugodno lego so Radovljičani še izboljšali z obrambnim jarkom, ki so ga obnovili pred kratkim.

V parku je grobnica narodnega heroja Jožeta Gregorčiča in 71 padlih partizanov, a bolj kot visoko spominsko znamenje pritegne Gabrov drevored, ki je ostanek graščinskega baročnega vrta iz 17. in 18. stoletja, in klopce v senčnem delu parka. Te največkrat niso prazne, v poletnih mesecih se tam poleg domačinov v prijetni senci hladijo tudi turisti.

Skozi nekdanja mestna vrata nadaljujemo pot v staro mestno jedro, ki se je razvilo na pomolu, podobno kot v Kranju, na 75-metrski terasi nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke. Lega na pomolu je naravna zaščita, saj je mesto tako zavarovano s treh strani. Zato ne preseneča, da so prvi pisni viri o Radovljici že iz druge polovice 11. stoletja, leta 1333 je dobila tudi trške, že dobro stoletje kasneje pa mestne pravice. Hitremu razvoju je botrovala ugodna prometna lega blizu rudarskih in fužinarskih središč, pridobitev mestnih pravic pa je povzročila preskok v živahno trgovsko in obrtno središče.

radovljica - vidičeva hiša in gostilna lectar

Vidičeva hiša, kaj hiša, dvorec, na levi strani in gostilna Lectar v 500 let stari hiši, kjer je že od leta 1766 lectarska delavnica, zadnjih dvesto let pa tudi odlična gostilna.

Da mesto skriva izjemno arhitekturno dediščino, se zavemo takoj ob vstopu. Portali, okenski okvirji, arkadni pomoli in različni stenski detajli ogrejejo še tako hladnega opazovalca. Po nekaj korakih smo že na osrednji mestni cesti, ki nas vodi mimo centra za turistične informacije, Linhartove rojstne hiše s spominsko tablo in nad ohranjenim srednjeveškim obrambnim jarkom. Mestna cesta se nato razširi v pravokoten trg, kjer srednjeveško meščansko stavbarstvo zasije v vsej svoji lepoti. Vsaka hiša je posebna, a nedvomno nam najprej zastane korak pred Vidičevo hišo. Hiša je izjemno skromna beseda za renesančni dvorec, zgrajen v 17. stoletju, v katerem so danes kavarna in slaščičarna ter apartmaji in sobe. Če nas ne privabi sladko, nam pogled uide po preostalem trgu, a zamoti nas že sosednja hiša.

Lectovi srčki

radovljica - lectarska delavnica

V lectarski delavnici si lahko ogledamo izdelovanje lectov.

Gostilna Lectar domuje v petsto let stari hiši, kjer je leta 1766 Jakob Krivic odprl lectarsko delavnico, njegov sin pa kasneje, zaradi večje donosnosti, še gostilno, ki deluje nepretrgoma že nekaj manj kot dvesto let. Pred dobrimi tremi leti so spet obudili lectarsko dejavnost in v kleti uredili delavnico, ki je hkrati tudi muzej. V delavnici vam vsak dan razen ob torkih tri mojstrice, oblečene v nošo iz 18. stoletja, predstavijo izdelavo lecta, rdeče obarvanega medenjaka, od izdelave testa, modeliranja do končne poslikave.

“So gingerbread doesn’t have ginger? (Ingverjev kruh torej nima ingverja?)” je vprašala angleška turistka, ki je bila ob istem času v delavnici, potem ko nam je mojstrica razložila, da je testo za izdelavo lecta iz moke, medu, cimeta in klinčkov. “Ne, nima ingverja,” je nasmejano odgovorila radovedni turistki.

Lectarstvo je po besedah muzejske kustosinje Ide Gnilšak ena najstarejših obrti v Srednji Evropi. V Sloveniji se je začelo pojavljati že v 17. stoletju, a se je uveljavilo šele čez dvesto let. Sladka in prikupna dobrota ni namenjena sladkanju okušalnih brbončic, ampak predvsem sladkanju duše. Lectova srca so bila cenjena ljubezenska darila, primerna za snubitev, poroko ali različne obletnice.  Morda pa je čas, da namesto vrtnice kdaj podarite srček z izbranim verzom …

Priden kot čebela

radovljica - thurnova graščina

Thurnova graščina je največja stavba na osrednjem radovljiškem trgu, v njej sta Mestni in Čebelarski muzej.

Rahlo razneženi po obilici srčkov in ljubezenskih verzov se povzpnemo spet na trg, kjer našo pozornost pritegne naslednja stavba. Thurnova graščina, ki je svojo današnjo podobo dobila pred dvesto leti in je največja stavba na trgu, je med drugim tudi sedež osrednjega Čebelarskega muzeja, ki deluje že pol stoletja. Od odprtja leta 1959 evidentira, zbira, hrani, dokumentira in predstavlja dediščino slovenskega čebelarstva. Muzejski del je razdeljen na različne tematske sklope. En je posvečen kranjski sivki, ki ji po domače pravimo kar kranjska čebela. Avtohtona slovenska čebela je znana kot marljiva, krotka in mirna delavka. Poleg značajskih kvalitet se odlikuje tudi po odpornosti proti bolezni in ostremu podnebju ter po varčnosti s hrano. Vse to jo dela izjemno priljubljeno pri čebelarjih po svetu. V muzeju se lahko poleg natančnih informacij o njenem življenju in delu poleti s čebelami v živo seznanimo tudi v opazovalnem panju.

Osrednji del muzeja je izjemna zbirka panjskih končnic, lesenih deščic, ki zapirajo sprednji del panjev. Iz domislice, ki je pred dvesto leti omogočila preživetje marsikateremu revnemu slikarju, ko je bilo slikanje na panjske končnice najbolj v razmahu, je nastala izvirna ljudska umetnost, ki je posebnost slovenskega alpskega prostora. Motivi so različni, od nabožnih do domišljijskih, od lovskih, vojaških, živalskih, zgodovinskih prizorov do prizorov iz vsakdanjega življenja. Najstarejša ohranjena končnica je iz leta 1758.

Dahnite “DA!” v Radovljici

radovljica - šivčeva hiša in linhartov trg

Šivčeva hiša na Linhartovem trgu, kjer lahko pari dahnejo besedico "da".

Ko izstopimo iz graščine, kjer je urejena še spominska razstava velikega dramatika Linharta in Mestni muzej, nam opoldansko sonce zaslepi pogled. Ko se oči privadijo, pred nami spet zasijejo lepo ohranjena in obnovljena pročelja starih meščanskih hiš. Najbolj znana je Šivčeva hiša iz 16. stoletja, ki je danes pomemben kulturni spomenik poznogotskega stavbarstva pri nas. Fasado krasita freska iz 17. stoletja in arkadni pomol. Hiša je bila v sedemdesetih letih popolnoma restavrirana in je danes v stebriščni veži v pritličju preurejena v likovno galerijo. V prvem nadstropju je urejena velika reprezentativna bivalna soba, v kateri se je že od nekdaj dogajalo bogato družabno življenje, bila je tudi  spalnica, danes pa lahko v tej najimenitnejši sobi v hiši dahnete svoj “Da!”.

V Radovljico na koncert

radovljica - sramotilna klop in malijeva hiša

Sramotilna klop pred Malijevo hišo je nadomeščala bolj razširjen sramotilni steber.

Če bi si v srednjem veku privoščili kakšen prekršek, bi nas mestni sodniki lahko obsodili na sramotilni steber, ki je bil v Radovljici v podobi klopi, ki krasi bližnjo Malijevo hišo. A bolje kot sedeti na klopi in biti v posmeh someščanom je sesti v kavarno v sosednji hiši in opazovati trg. Če smo tam v začetku avgusta, na dan, ko poteka srednjeveška tržnica starih slovenskih obrti, imamo kaj videti. A ne le tržnica, v začetku avgusta se začenja tudi tradicionalni Festival Radovljica. Najstarejši slovenski festival stare glasbe vsako leto vabi na koncerte v graščino, v cerkev sv. Petra in cerkev Marijinega vnebovzetja v bližnjem Velesovem, za obiskovalce iz Kranja in Ljubljane je organiziran tudi brezplačni festivalski avtobus.

In kaj še?

Sončna lega in zdravo alpsko podnebje vabita na sprehod tudi zunaj starega mestnega jedra. Mimo novega Linhartovega spomenika nas pot vodi do nekdanje posojilnice, ki je tipična secesijska stavba z okrašenim pročeljem iz začetka prejšnjega stoletja. V isti smeri lahko pot nadaljujemo do zelene Oble Gorice, ki je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Na drugo stran mesta se pobočje strmo spušča do Save, kjer je malce više sotočje obeh Sav. Če nas ne mika zgolj nemo opazovanje stalnega rojevanja največje slovenske reke, so v turističnem društvu Radovljica pripravili dve učni poti. Prva je Naravoslovna učna pot Pusti grad in Fuxova brv, druga pa Vodna učna pot Grabnarica.

Na prvi pogled naselje z nekaj manj kot 6000 prebivalci morda ne kaže toliko znamenitosti, da bi se naključni mimoidoči ustavil, a obljubljam vam, da vas bo Radovljica prevzela. Tudi če dvomite, le zavijte v Linhartovo mesto naslednjič, ko boste brzeli po gorenjski avtocesti, in si namesto kavice na bencinski črpalki privoščite kavo v starem mestnem jedru. Cena je ista, okus pa neprimerno bogatejši.