Samozadovoljevanje – naj se ti roka posuši

12. Julij 2008, avtor: PG

Nekoč (pa ne tako zelo davno) so moralni mrhovinarji razglašali, da lahko »onaniranci« oslepijo, znorijo in umrejo. Pa je dandanes kaj drugače?

Danes zagotovo vemo, da masturbacija nikakor ne škodi niti telesnemu, niti psihičnemu, zdravju, pa vendar mnogi »samo-užitkarji« mnogokrat doživljajo močno izražen občutek sramu, krivde, pa - naj se sliši še tako zelo neverjetno - tudi jeze. Zakaj le?

Poglejmo, za začetek, ne ravno strokovno in analitično, ne pa tudi popolnoma površno, v zgodovino (saj veste: dobro je poznati preteklost, da lahko sklepamo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti). Nanizal bom nekaj odstavkov in stavkov, ki sem jih našel po različnih knjigah in novinarskih prispevkih. Najprej sem prebral, da so v egipčanski mitologiji samozadovoljevanje proslavljali. Ker je meni neznan Galien zapisal, da »človek ne masturbira iz poželenja, ampak zato, da bi se znebil neke stiske«, so se Diogenez in njegovi učenci olajševali na atenskih trgih (zmeraj le z levico, »ker je bila bližje srcu«). Podobno stališče - gledam staro »novo« enciklopedijo seksologije - je imel tudi Brown-Seguard, ki se ni obotavljal, da ne bi z govorniškega odra francoske akademije masturbacije priporočal svojim kolegom.

Človek ne masturbira iz poželenja, ampak zato, da bi se znebil neke stiske.
Diogenez

V Vivi, reviji za zdravo življenje, je Tili Kojić zapisala, da je francoski zdravnik Arnaud de Villeneuve (1235-1312) je samozadovoljevanje odobraval iz higienskih razlogov, saj naj bi se z masturbacijo odpravilo staro seme, ki je zaradi dolgotrajnega zadrževanja v telesu postalo strupeno. Temu mnenju so se pridružili številni znanstveniki iz 15., 16. in 17. stoletja.

Tissot, sicer velik nasprotnik samozadovoljevanja, je leta 1766 govoril o terapevtskem samozadovoljevanju, vendar je menil, da absolutna nedolžnost ne vodi vedno k dobremu in da zadrževanje sperme lahko povzroči številne bolezni. Takole je slavni Max Modic v prispevku za 24ur »v dodatku« zapisal stare besede Simona Andrea Tissota, sicer papeževega svetovalca za preprečevanje epidemij: »Prva posledica Onanovih bratov je vidno upadanje telesne teže. Potem pride bledica, včasih lahko rumenkasta, močno hiranje in nenavadna občutljivost; utrujenost v očeh, upadel obraz, vidno pešanje vseh duševnih moči in predvsem spomina.«

Presenetljivo je, da je cerkveni reformator Johannes von Wesel (1420-1481) svetoval redovnikom, naj si s samozadovoljevanjem lajšajo različne težave, hkrati pa, naj se vzdržujejo nasladnih dejavnosti?! Seveda pa je bilo takšno stališče v Cerkvi - nasploh, ne samo v rimokatoliški - dokaj osamljeno. Katoliška Cerkev pa še danes svoje pripadnike uči, da je masturbiranje nemoralno in grešno, kar pusti grenak priokus (krivde) vsakemu, ki se samozadovoljuje. Že omenjeni Max Modic gre korak naprej in zapiše: »Predsodki, v prvi vrsti povezani s samozadovoljevanjem, so dediščina srednjega veka, ko sta bili Cerkev in država pač eno.« V potrditev tega navajam besede Tomaža Akvinskega. Ta svetnik je namreč ostro obsojal samozadovoljevanje, »ker naj bi bil to zločin proti naravi«. Po njegovem je masturbacija hujši greh kot sta nezvestoba in posilstvo?!

Zaradi takšnega stališča Cerkve naj nas potem ne čudi, če je (takratna) duhovščina, (cerkveni) filozofi, pa tudi večina zdravnikov, masturbacijo razglasila za izredno škodljivo. Trdili so, da se fantom, ki »si ga mečejo na roko«, posuši roka; da jim zrastejo dlake na notranji strani dlani; da kaj zlahka oslepijo, da jim nastanejo gnojne bradavice; da postanejo depresivni, tudi nori, da jim grozijo grbavost, tresavica, zlata žila, izguba vida, mozolji, da jim zaradi masturbacije penis ne bo več rasel ter da bodo dobili številne spolne bolezni?!

In zaradi takšnih »smešnih informacij« so - predvsem - starši sprejemali drastične ukrepe: fantkom (fantom) so ponoči vezali roke, jih dajali v nekakšne prisilne jopiče, skozi kožico penisa so jim potegnili žico ter z njo spolni ud privezali k stegnu, seveda so jim okrog pasu natikali tudi varovalne železne obroče. »Nekakšne deviške pasove« so veselo uporabljali tudi za dekleta, prav nesrečna so pa bile tiste punce, ki so jim - vse do poroke - zašili sramne ustnice, ali pa še huje, ko so jim odrezali ali izžgali užitka-poln ščegetavček (kar ponekod v Afriki počno še danes).

Dokaj neprijetno mi je bilo, v članku z naslovom Čisti užitek - samo-zadovoljstvo, prebrati, da starosta psihoanalize Sigmund Freud (1856-1939) ni imel določenega stališča glede samozadovoljevanja. Dovoljeval ga je dečkom v razvoju, vse dokler ne najdejo “prave” partnerke za spolne odnose. Toda do samozadovoljevanja žensk je bil strog, saj jim pri samozadovoljevanju ni dopuščal svobode. Po njegovem mnenju naj bi se na draženje ščegetavčka odzivala samo mlajša dekleta, medtem ko bi morale zrele ženske vrhunec spolnega užitka doživljati v vagini.

Na srečo vseh nas, danes živečih in razmišljajočih s svojo lastno glavo, je šel razvoj - na vseh področjih - skokovito naprej.

In z njim tudi nova vedenja s področja seksologije. Že nekje na sredi prejšnjega stoletja, ko je slavni Alfred Kinsey objavil knjigi Spolno vedenje moškega in Spolno vedenje ženske, je zrušil marsikatero napačno teorijo in podrl številne tabuje. Že takrat je ta priznani znanstvenik dokazal, da masturbira okrog 90 odstotkov moških in 60 odstotkov žensk.

Še več, ameriška seksologa Masters in Johnsonova sta prišla do podobnih vzporednih podatkov, hkrati pa sta potrdila svojo domnevo, da je draženje ščegetavčka pri ženski edini zanesljiv način za doseganje orgazma.

•   pošlji članek
•   natisni članek

• sorodni članki

• • V posteljo z božjim blagoslovom
  • Je prava ljubezen le mit?
  • Vrnite nam moške!
  • Dandanašnji mora biti ženska lepa

• Registracija (NAGRADE)