»Toliko imam … joj kako me to žre. Vsako leto bolj me to žre,« je rekel in brada se mu je nekoliko povesila.

Res ima veliko. Ima delavnico, skladišče, nekaj zazidljivih parcel in še več kmetijskih, ima dva stanovanja v mestu in hišo ob robu mesta, pa vikend na morju in v hribih. Tudi otroci imajo veliko, saj jih je vse življenje učil skromnosti in varčnosti, pa so si do sedaj nakupili vsak svoje stanovanje. Nikomur nič ne manjka, pa vendar … ko ljudje pridemo do denarja, se malokrat zgodi, da ga odklonimo ali odstopimo drugemu.

Noben od otrok ne nadaljuje njegove obrti. Vsi so študirali in se podali v čisto druge vode, umetniki so, on pa je bil vse življenje obrtnik in posel, ki je vpeljan in še vedno dobro teče, težko spusti iz rok. Žal mu je prodati stroje, dati v najem delavnico, sprazniti skladišče.

kmetijaŠtirideset let je posvetil temu poslu, še vedno rad pride in požene stroje v tek, kako naj potemtakem preneha in vse odproda? Tudi hiše, v kateri živi in ki sta jo z ženo skupaj zgradila, ne more prodati. Prevelika je zanj in čeprav je v njej je toliko spominov jo težko vzdržuje, pa tudi … kaj bo sam v taki veliki hiši?

In ne glede na to, da mu dostikrat kdo navrže koliko vsega ima in kako srečen je lahko on srečen ni. Ima skrb in ta skrb se imenuje oporoka.

Svoje imetje bi rad pravično razdelil med svoje otroke, ki pa njegovo skrb zavračajo češ, da ničesar ne potrebujejo. A nekomu mora zapustiti vse, kar je v svojem življenju ustvaril, nekomu mora prepisati zemljo oziroma zapisati denar, ki bi ga, če bi zemljo prodal, dobil.

Ne zdi se mu prav, da bi vse svoje imetje prodal in denar namenil v dobrodelne namene, ker v ta namen tudi že leta in leta daruje. Kar sta z ženo ustvarila bi rad zapustil svojim lastnim otrokom, a ker otroci pri tem nočejo sodelovati ima občutek, da njegovega dela ne cenijo in ne spoštujejo.

uraAli pa samo nočejo povedati, kaj bi kdo od njih rad, da se ne bi zameril drugemu sorojencu in bi se na koncu sprli zaradi vikenda na morju, kjer vsi vsako poletje letujejo.

Tudi sama sem že včasih pomislila na to, kaj bom zapustila svojima hčerama, ko bom umrla.

Naj še tolikokrat rečem, da delam zase in za svoje dobro, bom vse, kar bom v svojem življenju ustvarila, zapustila njima in tudi jaz si ne želim, da bi se zaradi tega kdaj sprli. Moja babica ni naredila oporoke in nekaj let po njeni smrti so se moja mama, tete in stric za hišo sprli tako zelo, da se niti na pokopališču ne pozdravijo.

Pa je minilo že več kot petnajst let in je na koncu vsak dobil svoj delež. Tudi zato sama hčerama večkrat rečem, da ne bosta od mene dobili nič, če se bosta prepirali. Pa si ne predstavljam, da bi ju res razdedinila in svoje imetje podarila tujcem.

motorZato po svoje razumem soseda in njegov strah. Ne bi rad sprl otrok, ne bi rad svojega imetja podaril tujcem, ne bi pa tudi rad komurkoli kaj vsiljeval.

Težko je, če nimaš nič, a še težje zna biti, če kaj imaš, pa moraš razdeliti.