Takoj mi je bilo jasno v čem je problem. Naloženo ima Visto, internetni brskalnik je v angleščini in ker ničesar ne razume ji je seveda računalnik kot tak odvraten. Sama sicer nisem strokovnjak za računalnike, internet pa mi je domač in da bi ji približala brskanje po svetovnem spletu sva naredili nekaj obiskov strani. Jasno, najprej sva obiskali spletno stran Zlata leta.

Pred nekaj dnevi sem imela prvič priložnost videti kako se starejši človek, ki ni vajen dela z računalnikom, znajde z njim. Gospa, 64 let ima, ga je dobila skupaj z internetnim priključkom, žal pa zraven ni dobila inštrukcij zanj in ker ima vse ikone v angleščini, ki ji je prav tuja, je računalnik postavila v kot mize ter ga bolj ali manj prepustila samemu sebi.

ucenjeKadar ima vnuke na obisku se zapodijo vanj in brskajo po spletu, nje pa nihče nima časa učit. Pred časom je premišljevala o tem, da bi se vpisala na računalniški tečaj, a se potem ni odločila zanj. »Kdo bo pa učil tako staro babo. Računalniki so za ta mlade, za nas je treba preveč živcev, da si kaj zapomnimo.« No ja, sem ji odvrnila, saj si tudi mi mladi ne zapomnimo vsega.

Ko sem pred časom dobila Office 2007 sem se počutila kot totalen bedak, ker dokumenta niti natisnit nisem znala, pa poznam ikone. Če primerjam svoje znanje računalništva z znanjem računalništva svoje hčere, bi z lahkoto rekla, da sem začetnik, kajti vseh tistih programov, ki jih uporablja ona, jaz nikoli ne bom znala. Sicer pa jih tudi ne potrebujem, tako kot dotična gospa ne potrebuje učenja Excela ali PowerPointa. Ona potrebuje osnovno znanje interneta in Worda, pa mogoče PhotoDrawa, v katerem se lahko igra s slikami.

V bistvu občudujem starejše ljudi, ki se spoprimejo z računalniki in ne obupajo ob prvi oviri. Ne vem koliko jih je, ki dejansko delajo na njem in aktivno uporabljajo internet, spletno pošto in so vključeni v socialna omrežja, a vsakemu gre pohvala.

sejemDobro se še spomnim, ko so v trgovine uvedli računalniške blagajne in črtne kode na artiklih. Pa so bile trgovke različnih starosti, a bilo jih je precej, ki so bile prepričane, da tej novosti niso kos in da se nikoli ne bodo naučile dela z novimi blagajnami. V našem koncu se jih je takrat kar nekaj po hitrem postopku upokojilo, druge pa so potrebovale različno dolgo, da so se novotariji privadile.

Ko danes v trgovini srečam katero od teh trgovk, se samo posmehnem, češ: »No saj ni tako težko, kot se je zdelo na začetku. Saj obvladate.« In zelo podobno je z računalniki ter drugo tehnično opremo. Generacija, ki ni rasla z njo se je na nek način boji, ker ji je tuja, moja generacija jo je že sprejela, generacija mojih otrok pa rase z njo in za moji hčeri je samoumevno, da imamo doma računalnik, 24-urno povezavo s svetom, digitalni fotoaparat in mobitel, s katerim lahko slika, se poveže z internetom in prepošilja datoteke.

jabolkoGospo z začetka zgodbe sem potolažila, da tudi jaz ne znam vsega in da se nekaterih stvari tudi branim. Nisem prijavljena v nobeno socialno omrežje, če se le da uporabljam slovenske programe in mobitel še vedno uporabljam samo za telefoniranje. Tudi njej ni treba uporabljati interneta, življenje se še vedno dogaja stran od računalnika, a če se ga bo le lotila, naj si lep ogleda internetno stran Zlata leta, ki je namenjena prav starejšim ljudem in kjer bo našla kopico zanimivih informacij.

Mislim, da je treba starejšim na prijazen način približati računalnik in delo z njim, kar pa samo dostava računalnika na dom vsekakor ni. To je šele začetek.