Ker še nisem del starejše populacije (o tem bi se dalo diskutirat, moja hči namreč pravi, da sem stara) boste nekateri samo zamahnili z roko in navrgli, da ne vem kaj govorim ali da bom videla potem, ko bom stara, kako je, pa mi bo mogoče žal današnjega pisanja.

Pa vendar … če samo pogledam zadnji dve generaciji moje ožje družine – stare starše, tete, strice in moje starše, hočeš nočeš moram reči, da so skoraj vsi delali do smrti oz. še vedno kljub dokaj visokim letom delajo. Eni zato, ker so imeli premajhno pokojnino, da bi z njo lahko dostojno preživeli, drugi zato, ker radi delajo.

Bismarckov pokojninski sistem je začel veljati nekaj pred II. Svetovno vojno in ni stvar, ki bi obstajala od vedno. V tistih časih, si upam špekulirati, tudi ni bilo toliko delavskega razreda, gospodarstvo in podjetništvo sta se šele razvijala.

drevoZanimivo bi bilo vedeti ali je prva generacija vplačnikov v pokojninsko zavarovanje dobila pokojnine in kakšne ter kako je potem ta sistem postal sistem medgeneracijskega sodelovanja. Koliko generacij je že šlo čez njega? Dve, tri? Mogoče štiri? Najbrž takrat, ko so sistem postavili, niso računali na to, da bo zaposlenih in torej vplačnikov vedno manj, upokojencev in torej prejemnikov pokojnin pa vedno več. Istočasno s temi premiki so se zgodili tudi demografski premiki.

Generacija upokojencev, ki danes trka na vrata pokojninske blagajne, se je pred 30 leti množično selila v blokovska naselja, pa žal nihče od njih ni računal na to, da bo življenje v bloku čez toliko let dražje kot življenje v hiši. Konfort je pač treba plačati, velika večsobna stanovanja pa ljudje neradi prodajajo (pustimo trenutno recesijo, upokojenost te ne zadane kot strela z jasnega), kaj šele, da bi se odpovedali centralnemu ogrevanju in konstantno topli vodi.

Moja bivša soseda živita v trisobnem stanovanju, oba s pokojninama okrog 600 evrov. Na to, da bi stanovanje prodala in se preselila v manjšega, niti pomislita ne, čeravno jima položnice za stanovanjske stroške poberejo domala eno pokojnino. Ne pozabita pa vsake toliko časa potožiti, da imata slabe pokojnine in da težko preživita. Zakaj točno?

Kako so nekoč, ko še ni bilo pokojnin, preživeli oz. dočakali smrt stari ljudje? Moja babica, bila je mojstrica šivanja in kar pomnim se je smukala o šivalnici ter šivala, je delala do smrti. Stranke so še nekaj časa po njeni smrti hodile po svoja blaga. Zanjo je bilo delo samoumeven sestavni del njenega vsakdana. Prav tako za mojega deda. Do smrti je vodil pevski zbor in igral v cerkvi.

rozePa moja mama … letos je dopolnila 67 let. Že nekaj let je upokojena, a le nekaj mesecev po upokojitvi si je našla delo, ki ga opravlja še danes. Več kot 35 let je delala kot medicinska sestra in torej tako fizično kot psihično naporno delo v različnih izmenah. Upokojitev si je zaslužila, a upokojena ne more in ne želi bit.

Delo je smisel njenega življenja, jo krepi, navdaja z energijo in pri njem uživa. Še vedno neguje stare ljudi, jim pomaga pri vsakdanjih opravilih in je skrbi za njihovo počutje. Predvidevam, da bo tudi ona delala do smrti in tudi sama si ne predstavljam, da bi živela iz dneva v dan brez smisla tako kot moj oče, ki je pač čisto nasprotje prej omenjenim trem primerov delovnih ljudi. Leta in leta že Bogu krade čas, dnevi mu enolično tečejo mimo in je povsem nekoristen član družbe.

Upokojil se je invalidsko in to pač moram priznati, da je bolan, a tako bolan, da bi ne zmogel delati lažjih fizičnih del, pač ni. Če bi želel bi si delo lahko našel in se zaposlil, pa si ga ne. In ker mama toliko več dela na njen račun živita oba.

Pravijo, da po 35 letih komaj čakaš na upokojitev. Komaj čaka kdo? Delo samo po sebi ni tako naporno, da bi ga ne mogel opravljati, najbrž izčrpavajo neprimerni medsebojni odnosi.

starabajtaV službi smo vsaj osem ur na dan in če si v kolektivu, ki je stresen, je delo seveda naporno. Kljub temu pa je veliko ljudi še vedno prepričanih, da je edini pravi delavec tisti, ki v delovni karieri zamenja mogoče eno ali največ dve službi, ki je pripravljen za službo marsikaj požreti in ki je upogljiv ter prilagodljiv.

Ničkolikokrat sem od starejših ljudi že slišala, da je nekoč zvestoba podjetju nekaj pomenila, da si šel v službo in ostal v enem podjetju do upokojitve ter da je to, kar moja generacija počne zdaj, da brez težav zamenjamo službo, če nam v njej kaj ni všeč ali da nismo pripravljeni potrpet zavoljo obstanka v podjetju, nezaslišano in da je tudi to krivo, da gre »vse« v pogubo.

Pri tem pa seveda gladko spregledajo, da mi tudi na tak način nabiramo delovne izkušnje, da se tudi na tak način dodatno izobražujemo ter da so časi, ko si šel s 15 leti v tovarno za tekoči trak, mimo in jih najverjetneje ne bo nazaj. A ti časi vseeno še niso tako daleč, saj se je še moja generacija na tak način zaposlovala in poznam kar nekaj primerov žensk, ki so še vedno – in zdaj že z dvajsetletno delovno dobo – za istim trakom in z isto stopnjo izobrazbe.

Z vsem spoštovanjem do njih in njihovega dela a do takega delavca, ki 35 let »rinta« na enem delovnem mestu in se potem, ko se upokoji, pritožuje, da ima premajhno pokojnino, pač ne čutim nobene empatije. Kdor je bil 35 let zadovoljen z minimalno plačo in se ni potrudil, da bi zlezel po karierni lestvici vsaj za klin više, naj bo zadovoljen tudi z minimalno pokojnino za katero je vedel, da jo bo dobil.

colniMoj sosed, letos je dopolnil 71 let, je uradno že upokojen, a ima še vedno odprt s.p. in še vedno vsak dan nekaj ur v delavnici dela. Zakaj? Zato, ker je navajen delati, ker rad dela in ker s tem, ko dela sam, privablja v delavnico tudi nekaj tistih nekdanjih delavcev, ki jim je delo prav tako samoumevnost in ki tudi sedaj, že upokojeni, radi delajo.

Delo jim predstavlja druženje in zaslužek, sicer ne velik, pa vendar. Delo jih ohranja vitalne in jim daje občutek vrednosti ter pomembnosti. Kako čisto drugače je pri neki drugi znanki, ki je se upokojila pri 51 letih in zdaj že leta in leta vsa polna energije jadikuje, kako je vsem odveč, kako ne ve kaj naj sama s seboj in kako ji je žal, da se je upokojila.

Na drugi strani gledam kmete, ki imajo – tudi upokojeni – veliko dela, ki se vsak dan s čim zamotijo in ki so tudi, če samo neka jur z motiko okopavajo njivo, koristni in se tega zavedajo. Kako male pokojnine imajo šele oni, pa se o tem seveda čisto nič ne govori, ves čas se kaže samo mestne upokojence.

A če to navržeš v pogovoru z mestnimi upokojenci takoj odvrnejo, da imajo kmetje zemljo in si lahko pridelajo hrano doma, pa da si v peči lahko zakurijo tudi z drvmi, mestni pa tega ne morejo. No, ja, najbrž 70 letni upokojen kmet prav tako težko privleče hlod z gozda in ga razžaga kot bi ga 70 letni mestni upokojenec, prav tako je delo na vrtu naporno ali sproščujoče tako za 70 letno upokojeno kmetico ali mestno upokojenko.

ovceIn potem na tržnici gledam simbiozo teh dveh skupin upokojencev. Upokojene kmetice pridejo tja in prodajajo mestnim upokojencem tisto, kar bi si tudi oni sami lahko pridelali, če bi se jim le dalo (mestni vrtički še niso izumrli).

Skratka … Zanimivo bi bilo narediti prerez čez povojno generacijo in ugotoviti, kaj so ti ljudje v svojih življenjih naredili, ustvarili. Pri tem bi vsekakor morali črtati Jazbinškov zakon, ki je veliki večini omogočil sramotno poceni odkup stanovanj.

Kaj so ti ljudje v svojih najboljših letih pridelali, koliko so privarčevali, kaj so kupili, koliko premoženja so si ustvarili. Koliko teh je kupilo stanovanja po normalni tržni ceni, koliko si jih je zgradilo hiše brez kreditov, ki so bili na koncu vredni kilo moke, koliko jih je kupovalo zemljo in koliko jih je ves svoj denar pognalo po grlu in za užitek.

Koliko jih je vlagalo v svoje delovne kariere in res delalo in koliko jih je na delu počivalo oz. so bili vidni le na plačilnih listah, realno pa bolj ko ne odsotni. Pa ja, vsi ti so danes del pokojninske blagajne, vsi ti imajo polna usta medgeneracijskega sodelovanja. Zame pa je del takega sodelovanje tudi to, da v življenju nekaj ustvariš in svojim potomcem tudi na tak način omogočiš lažji začetek.

klavirZdaj seveda že nekaj let lahko varčujemo v razne sklade in fonde za razna pokojninska in rentna zavarovanja, pa me zanima, koliko nas resnično vplačuje vanje. Sama poznam bolj malo ljudi, ki to počnejo.

Moja soseda trisobnega stanovanja, ki sta ga kupila za bagatelo, ne bi prodala in svojemu sinu omogočila nakup svojega stanovanja, sama pa bi si kupila manjše stanovanje. Raje plačujeta astronomske stroške zanj in še od sina pričakujeta pomoč, sin pa je podnajemnik in si z besedami svojih staršev češ, da bo nekoč to vse njegovo, niti riti ne more obrisati. To pač ni medgeneracijsko sodelovanje, temveč medgeneracijsko molzenje.