Vprašanje

Ne morem drugače, kot da vas prosim za nasvet. Poročena sem 11 let in imam dva sinova, 9 in 7 let. Možu nimam kaj očitati, je dober in delaven. Oba zasluživa. Na vrtu moževih staršev sva naredila hišo. Pred dvema letoma je tast zbolel in pred dobrim letom umrl. Tašča od takrat naprej živi sama. Po tastovi smrti je veliko jokala, potem pa nas je začela obiskovati v naši hiši. Ti obiski so postajali vse daljši, dokler ni hodila domov samo še spat. Začela je najprej pospravljati pri nas, nato je uredila naš vrt, potem je začela kuhati. Možu sem omenila, da tako ne gre. Odvrnil je, da mati tako preganja žalost in osamljenost in da jo moram razumeti. V vsakem prepiru se postavi na njeno stran. Tudi sinova jo imata rada. Pred kratkim se je tašča poškodovala, ko je sekala drva. Sedaj komaj, da me mož pusti blizu, da ji pomagam previjati nogo. Drugače je ženska zdrava, ima 73 let in lahko živi še trideset let. Nič nimam proti temu, ampak tako ne gre več naprej.
Hvala za odgovor, Marjeta

Odgovor

V vaši družini živijo tri generacije: tašča je v starejši generaciji, sledita ji vidva z možem v srednji generaciji, sinova sta mlajša generacija. Usklajeno delovanje vseh treh generacij je prava umetnost. Zdi se, da je v najhujšem precepu vaš mož. V vaši tašči še vedno vidi predvsem mamo in ona v njem sina. Potrebna in koristna se čuti tako, da pomaga svojemu otroku in njegovim, kakor pač najbolje ve in zna. Taščino stanje po poškodbi bi lahko izkoristili tako, da bi z vsemi skupaj načeli pogovor o odnosih v vaši družini. Vendar pazite, da se boste pogovarjali brez nestrpnosti in jeze. Zavedajte se, da so tudi drugi člani vaše družine pod pritiski. Vaše vedenje bo tudi zgled sinovoma, kakšen naj bo odnos do starejše generacije. Možu dajte jasno vedeti, da mu stojite ob strani, vendar obstaja meja, do katere se tašča lahko vpleta v vašo družino. Predvsem pa vsi skupaj pomagajte tašči do spoznanja, da jo imate radi, ne glede na to, koliko bo delala. Njene sposobnosti se z leti spreminjajo in namesto, da težko fizično gara, naj raje opravlja lažja dela, kaj prebere, gre na obisk… S pretiravanjem dela škodo sebi in drugim. Umirjenost pa ji bo omogočila, da bo začela jemati vsak dan posebej kot dar, brez pretiranih pričakovanj in grenkobe.

Za spremembo odnosov v vaši družini je potreben čas, potrpljenje in dobrota, posebno, ker so čustva tako močna in razgreta. Včasih je to prehudo za nekoga, ki je sam vpleten. Zato ne pomišljajte poiskati pomoč družinskega terapevta, če se vam bo to zdelo potrebno.