V posteljo z božjim blagoslovom
12. Julij 2008, avtor: Katarina J.
Cerkev seks odobrava, ampak le, če pripelje do vojske novih vernikov. Če že moramo seksati, naj ima seks vsaj pravi namen, saj brezciljno seksanje ni v skladu z božjimi zapovedmi.
Kljub temu si spolnega asketizma in kulta deviškosti ni izmislilo krščanstvo. Že stari Grki so odsvetovali pretirano spolno dejavnost, vendar ne iz grešnosti in kaznovanja, ampak zaradi medicinskih razlogov. Sicer pa so bile tudi prakse družinskega načrtovanja v antiki nekoliko posebne - praksa ubijanja slabotnih in pohabljenih novorojenčkov se je namreč šele pod vplivom krščanstva okoli leta 400 prekvalificirala v umor. K temu so pridali še splav in zgodba, stara več kot 2000 let, je bila rojena.
Sveti Avguštin je bil eden izmed tistih ljudi, ki so oblikovali krščanstvo do te mere, da njegovim mislim sledijo celo sodobni papeži. Zaradi sovraštva do spolnosti in sle je zakonski odnos opravičil zgolj z namenom pridobivanja otrok, vsakršne metode regulacije rojstev pa so bile strogo prepovedane. Neverjeten napredek 1500 let, kolikor je minilo od Avguštinovega nauka, je pripeljal do tega, da Cerkev danes vseeno dovoli ‘naravno’ metodo štetja plodnih in neplodnih dni. Avguštin je tudi genialni iznajditelj povezave ženske z otroci in kuhinjo, saj je bila po Genezi žena ustvarjena kot pomoč možu, Avguštin pa se pri najboljši volji ne more spomniti nobene druge ženske koristi.
Kot kaže praksa, je svetniški sij večine svetnikov pogojen z njihovimi lastnimi nizkotnimi dejanji in tudi pri Avguštinu ni nič drugače. V mladosti je namreč spočel nezakonskega otroka z nekaj let mlajšim dekletom, s katero pa se zaradi njenega nižjega stanu ni mogel poročiti. Avguštinova pesimistična spolna morala je tako odraz slabe vesti, ženskofobija pa nenehno izmišljanje krivca za njegovo nedostojno ravnanje.
Druga cerkvena avtoriteta v zadevah spolnosti je Tomaž Akvinski. V slabih tisočih letih, kolikor je minilo od življenja Avguština, se v podcenjevanju in zaničevanju žensk v katoliški Cerkvi ni nič bistveno spremenilo. V luči fanatične mržnje, s katero se Tomaž Akvinski bori proti spolnemu odnosu in za katerega pravi, da vodi v slaboumnost, je presenetljivo, da ni človeška rasa že popolnoma izumrla. Večji in bolj črni grehi so po njegovem mnenju seksanje v nenormalnem položaju, samozadovoljevanje (ki je hujše od incesta, posilstva in skoka čez plot), seks z živalmi, homoseksualnost, analni in oralni spolni odnosi ter coitus interruptus.
Novo cerkveno pravo, veljavno po letu 1983, zelo natančno opisuje blazno zanimivo interpretacijo konzumacije zakona. Če je zakon zgolj sklenjen, ga je mogoče razvezati. Ko pa je zakon sklenjen in izvajan, razveza ni mogoča. Pri metodah preprečevanja nosečnosti zadeva postane bolj kompleksna; kontracepcijske tabletke, diafragma in kondom veljajo kot izvajanje zakona, coitus interruptus pa pa cerkvenem pravu velja za neizvajanje zakona, saj ni bilo izliva v nožnico.
A vendarle je bil v celotni krščanski zgodovini prav Jezus največji prijatelj žensk. Z njimi se je pogovarjal in jih učil, pred njimi je vstal od mrtvih. Po njegovi smrti se je na strani uradnih mož Cerkve do žensk razvila mešanica strahu, zdrege, nezaupanja in nadutosti. Zgodovina krščanstva je zgodovina naraščajočega zapostavljanja žensk in če se na krščanskem zahodu ta razvoj ne nadaljuje več, pri tem ne gre za zaslugo Cerkve, pač pa je do tega prišlo kljub Cerkvi. Moška Cerkev ni nikoli doumela, da je resničnost Cerkve utemeljena na človeškosti in sočloveškosti in je svojo katoliškost že zdavnaj zamenjala za mračni seksizem.
ključne besede: cerkev • duhovnik • jezus • krščanstvo • otrok • seks • spolnost • tomaž akvinski • vera • vernik
še brez komentarjev
povejte svoje mnenje:
* polja označena z zvezdico so obvezna
