Žalovanje – kako sprejeti izgubo

2. februar 2009, avtor: Jaka K.

Smisla smrti bližnjega nikdar zlahka ne doumemo. Najbrž je tudi nesmiselno poskušati. Zato pa je smisel v žalovanju. Namen žalovanja je namreč ta, da se sčasoma sprijaznimo s tem, kar se je zgodilo in spet zaživimo.

Veliko se nas znajde v težavah, saj o žalovanju vemo zelo malo – dokler nas ne doleti. Psihologi se že dolgo ubadajo s procesom žalovanja in skušajo pojasniti vzroke, ki privedejo do nastanka le-tega, hkrati pa se trudijo pojasniti sam potek žalovanja, s katerim bi morda našli odgovor na vprašanje kako pomagati ali ravnati z nekom, ki ta proces prestaja. Žalovanje so zato razčlenili na posamezna obdobja oziroma faze. Oseba, ki žaluje, se lahko dlje časa zadržuje v isti fazi, kar lahko pripelje do večjih konfliktov ali celo izgube identitete.

1. Faza
Kadar umre nekdo, ki nam je bil blizu, je prva stvar, ki jo občutimo šok. Zanimivo je, da se šok pojavi tudi v primerih, ko že dalj časa vemo, da bo ta oseba v krajšem času umrla, vendar je tudi jasno, da je sama reakcija toliko bolj intenzivna, če novico izvemo nepripravljeni in nas preseneti. Stopnja in intenzivnost šoka pa je močno povezana z intenzivnostjo obrambnih mehanizmov, ki nas ščitijo. Šoku v večini primerov sledi delno ali popolno zanikanje, ki se kaže v različnih oblikah: posameznik ne more verjeti, da je izguba dokončna, izogiba se vsemu, kar ga spominja nanjo, umika se stikom z ljudmi, ki ga nanjo spominjajo ali pa se predaja razmišljanju, hrepenenju in sanjarjenju o izgubljeni osebi, lahko pa si tudi zamišlja, da je ljubljena oseba še vedno prisotna, se z njo pogovarja… Zanikanje, ki ga doživi žalujoči je največkrat delno, nastopi pa zato, ker posameznik ni čustveno pripravljen na izgubo, čeprav se je razumsko zaveda. Seveda ga k temu hitro prisili realnost, ki ji je težko ubežati.

2. Faza
Po fazi zanikanja nastopi obdobje agresije; nastopi protest, jeza, bes, zavist, ogorčenje ali občutki krivde. Agresivnost se kaže na različne načine in je lahko usmerjena na različne osebe ( na pokojnega, na okolje, na samega sebe ), lahko pa se kaže tudi kot splošna razdražljivost. Kam bo agresija usmerjena, je odvisno od osebnosti žalujočega, vedeti pa moramo, da je do določene stopnje ta pojav povsem normalen in ga zaznamo pri vseh žalujočih, saj izguba pomeni frustacijo, le-ta pa, kot vemo, sproži agresijo. Odkrito izražanje agresivnosti prizadetega, je seveda družbeno nesprejemljivo, zato pogosto pride do zanikanja teh občutkov, sramu in usmeritev agresije do samega sebe.

Odkrito izražanje jeze pospeši zaključek faze. Če hočemo pomagati prizadeti osebi, moramo to jezo sprejemati, saj se v nasprotnem primeru lahko spremeni v prikrito sovražnost. Zanikanje in sproščanje agresije sta šele predstopnji žalovanja in služita kot nekakšna obramba pred njim. Načeloma hitro mineta, vendar se v določenih primerih končata z anksioznostjo in sovražnostjo ter na tej ravni dolgo ostaneta. Takšna oseba zato težko zaključi z žalovanjem.

3. Faza
Tretja faza (za razliko od prvih dveh) ni stalna in se ne pojavi v vseh primerih. Gre predvsem za zavlačevanje in odlašanje. Dobrodošlo je, da ta faza traja dolgo, saj se v tem času oseba prilagodi in pripravi na izgubo, hkrati pa ohranja upanje, da do nje ne bo prišlo. Do te faze pogosto pride v primeru neozdravljive bolezni. Takrat ima oseba, ki je blizu umirajočemu čas, da se na izgubo pripravi, še vedno pa upa na ugoden izid.

4. Faza
Četrta faza je “depresivna faza”. Faza nastopi, ko odpovejo obrambni mehanizmi. Značilna je negotovost, brezciljnost, apatija in obup, velikokrat pride tudi do izgube identitete. Nastopi tudi čustvena stiska, izguba vseh zanimanj in pozitivnih smeri življenja, nezmožnost uživanja v čemerkoli… Fiziološka aktivacija se zmanjša, obup in apatija pa prevladata nad jezo. V tej fazi se posameznik resnično sooči z bolečino in se zave izgube.

Trajanje te faze je lahko zelo dolgo in se zavleče, kar je izredno nezdravo, saj oseba v tem obdobju deluje brezvoljno, nezainteresirano, kar lahko le škoduje. Ta faza tudi nasploh traja najdlje in zavzema večino časa žalovanja, ki naj (po mnenju strokovnjakov) ne bi trajalo dlje kot dve leti.

5. Faza
Žalujoči se slej ali prej sprijazni z izgubo, seveda v primeru, da ni prišlo do daljšega zastoja v kateri od prejšnjih faz. Peto, zadnjo fazo, zato imenujemo faza sprejetja ali sprijaznjenja. Simptomi in sama depresija začenjajo bledeti, izginjati in za žalujočo osebo se prične na nek način novo življenje. Fazo vseeno prekinjajo depresivna obdobja, a so le-ta vse krajša in šibkejša. Oseba v tej fazi po daljšem času tudi izkusi srečo, ki velikokrat nastopi že zaradi odsotnosti bolečine.

Kljub vsemu se ob normalnem razvoju dogodkov in ustreznem, zrelem delovanju osebnosti, žalovanje počasi zaključi, kar ne pomeni, da se zaključi žalost. Žalost ob spominu na umrlega se pojavlja še zelo dolgo, tudi do konca življenja, do depresije pa ne pride več, saj se življenje neha vrteti le okoli smrti in izgube bližnjega.

déli & shrani:

ključne besede: bolečina • izguba • smrt • sok • žalost • žalovanje • zanikanje • življenje

sorodni članki:

Dušan ROVANŠEK-drmagnum
7.2. 2009 ob 08:17

Žalost ob izgubi svojih najbližjih prevečkrat povezujemo z vedenji in načinom žalovanja do umrlih. Sam sem ob izgubi svoje hčerke spoznal, da ko sem ji “dovolil oditi” sem ob njeni smrti občutil, kako pomembno je, da se naše življenje nadaljuje. Žalost sem premagal z pozitivnimi mislimi za naprej. Pogrešam pa njeno prisotnost in trenutke, ki sva jih preživela skupaj.
jaka
7.2. 2009 ob 13:12

Ne morem (in tudi nočem) si predstavljati, kako si dožiljal takšno izgubo, me pa veseli, da si premagal stisko in nadaljeval z življenjem. Prav je, da se spominjamo tistih, ki odidejo pred nami in normalno je, da jih pogrešamo, ne smemo pa zaradi bolečine ob izgubi kaznovati sebe in življenje spremeniti v zgolj – bivanje.